OHRANIMO DREVESA V CELJU

Drevesa so bitja, ki mnogokrat presegajo človekovo življenjsko dobo, v urbani prostor  vnašajo tisto, kar ne zmore nobena umetna tvorba.  S svojim likom in podobo bistevno vplivajo na karkater in prepoznavnost nekega mesta.  Odrasla  drevesa omogočajo senco,  kisik,  privabljajo ptice, se spreminjanjo v letnih časih. Pomenijo življenje, torej. So bitja, ki se, za razliko od nas, lepšajo s svojo starostjo.   Ustvarijo ravnotežje, občutek stalnosti,  v prostor vnesejo  dušo in fokus. Dandanes mladi, nadebudni  urbanisti  in arhitekti - žal  kreatorji našega urbanega okolja - ki so očitno predvsem  narcisoidno  prepričani v svoj prav, brez vesti  in nadzora diktirajo svoje estatske nazore.  Kot nekakšni bogovi.  Samozavestni  produkti naše nesrečne lokalne fakultete za ahitekturo - (nesrečne pravim zato, ker je ta faks že desetletja v popolni domeni nekaj elitnih izbrancev) ki diktira in vsiljuje ozko usmerjene trende v naš arhitekturni prostor, ne glede na utečeno tradicijo ali  kakšno lokalno civilno iniciativo.  Beseda "tradicija" je itak  že zdavnaj  postala zaničevan pojem v naši domovini.  Na vseh področjih, žal.  "Modernizem za vsako ceno", je slogan mladih  projektantskih  bogov,  ki neumorno sledijo zgledom  nekega invovatorskega in nepreverjenga  urbanega minimalizma. Ki žal nima nobene veze z našo 2000 let staro mestno tradicijo in zgodovino.    Ali etnične  unikatnosti,  vrednote, ki bi nenazadnje morda še privabila kakšnega turista.  Učeni projektatni,  ki so pod strašnim samoizzvanim opritiskom, da ustvarijo nekaj novega, nekaj zase spomeniško edinstvenga, v tistem kratkem času, ko vladajo nepoučenim ostalim. Itak.   Ostalim,  parvim,  ki nemočno gledamo  kako se brez vsake pravice odločanja spreminja  naše mesto.  Ki smo - žal - tako strokovno nepodkovani, da v teh modernih inovacijah  ne vidimo estetike.  Plebejci, pač.  Pavzaprav so takšni samovoljni ukerpi  in grobi posegi v prostor s strani OC, brez vsakega  upoštevanja ljudske volje, neljub odsev  preteklega  sistemskega enoumja.  Ki nima prav nič skupnega z domnevno  trenutno  demokracijo. V  utečenih demokratičnih  sistemih zahodne Evrope je namreč ljudska iniciativa še kako aktualna,  prisotna in predstavlja močno telo odločanja.   A kako bi to vedeli pri nas, če še  nikoli nismo vzeli te lekcije? Sprašujem se, torej, kaj  se  mora premakniti oziroma zgoditi v tej deželi,  da se  bodo naše (mestne) izvršne oblasti začele zavedati, da so pravzaprav oni tu zaradi nas in ne mi zaradi njih!