Predlog obsežnih sprememb volitev v Državni zbor

Predlagamo samostojno nastopanje kandidatov na volitvah v Državni zbor.

Predlagamo neposredne volitve.

Predlagamo občutno zmanjšanje števila poslancev v Državnem zboru.

Predlagamo vsakoletne volitve za obratno sorazmeren del poslanskih položajev glede na trajanje službovanj.

Politične stranke in posameznike z željami po političnem udejstvovanju opogumljamo, da se do širše tematike opredelijo. Naj v imenu skupne blaginje podajo tudi svoje predloge te vrste in medsebojno sodelujejo v postopkih obširnih političnih izboljšav.

 

 

Pregled stanja

 

Republika Slovenija je samostojna že 30 let. To je dovolj dolga doba, da lahko sklenemo nekaj verodostojnih zaključkov o splošnem stanju v domovini.

Splošno stanje in smer razvoja dogodkov nista ugodna. Državljani velik del odgovornosti pripisujemo zgrešenemu političnemu razvoju dogodkov, ki je posledično vplivalo na vse plati življenja. Namesto enotnosti so politično življenje zaznamovale delitve. Namesto sposobnosti in vizije je postalo pomembno politično orožje sovraštvo in poudarjanje svoje večvrednosti nad drugimi. S tem dogajanjem vzpodbujen razkol je največji v zadnjih desetletjih in se samo še poglablja. Politične stranke pretežno ščitijo lastne interese in se na ljudstvo v resnici obrnejo samo v predvolilnem času. Izraz politik se uporablja kot žaljivka, moral pa bi predstavljati časten naziv. Ker volilni in upravni sistem ne deluje v korist navadnih državljanov, predlagamo korenite spremembe ureditve. Predlogi se nanašajo na izvolitev in delovanje Državnega zbora, ki ne sledi svojemu namenu ljudskega predstavništva. Ljudstvo v Državnem zboru ne vidi svojih upravičenih in vrednih predstavnikov.

 

 

Uvod

 

Kaj sploh je politična stranka? To je k družbenemu vplivu in prevladi usmerjena organizacija treh vrst ljudi in njihovih mešanic. Prvi od njih imajo zagon za družbeno udejstvovanje. Drugi imajo željo po okoriščanju, stvarnem ali nestvarnem. Tretjim primanjkuje občutka sprejetosti in pripadnosti, takšna organizacija pa ju zagotavlja. Žal v takšnih kombinacijah ljudi slabe lastnosti pogosto pridejo bolj do izraza od dobrih.

Politične stranke in njihovi člani so privilegirani. V razdeljeni družbi pridejo na oblast in poskrbijo za svoj ozek krog ljudi. To se od njih pričakuje in jim omogoča nadaljnje udejstvovanje. Nekateri sicer to storijo radi, drugi z zadržki. Če ne bodo oni, bo nekdo drug. Glede na politično pripadnost zaposlujejo tudi vodilne ljudi v državnih podjetjih in zavodih ter z zanemarjanjem strokovnosti v skupnem premoženju povzročajo škodo. Dogajanje ne ostane neopaženo in posledično volivci njihova dejanja kaznujejo. Na oblast pride druga stran ter v duhu iskanja izhoda iz zagate, povračilnih ukrepov in upravičenosti do podobnih privilegijev počne zrcalno enako v korist svoje skupine. Zato volilno telo kaznuje tudi njih in zgodba se ponovi. Tako nam čas teče, mi pa ostajamo na mestu. Državljani si želimo boljših odločevalcev in zato predlagamo spremembe volilne ureditve.

 

 

Predlog samostojnega nastopanja kandidatov na volitvah v Državni zbor

 

Strankarski sistem duši udejstvovanje kakovostnih politikov. Ustava Republike Slovenije in Zakon o poslancih navajata, da poslanci pri izvrševanju svoje službe niso vezani na kakršnakoli navodila. Delovanje v okvirih stranke veleva nasprotno. Dobri strankarski kandidati so posledično pri svojem delovanju omejeni. V Sloveniji obstajajo tudi sposobni nečlani strank, ki pa se zaradi narave delovanja tovrstnih organizacij ne odločajo za politično udejstvovanje. Sistem volitev izven strankarskih okvirjev bi omogočil izvolitev širšega kroga kakovostnih ljudi, članov in nečlanov strank. Množica neodvisnih kandidatov bi tudi znižala možnost volilnih kampanj, ki bi namesto na sposobnosti temeljile na sovraštvu. Sovraštvo proti vsem sodelujočim razen proti samemu sebi bi bilo vnaprej obsojeno na neuspeh. V množici raznolikih bi kandidati brez kritja bili za uspeh prisiljeni izpostaviti svoje močne točke. Državljani želimo vsebinsko bogatih in strpnih kampanj, da bomo lažje ločili med dobrimi in slabimi kandidati.

V tem okviru bi bilo smiselno tudi celovito prevetriti financiranje političnih strank iz državnega proračuna. Kandidati ne bi potrebovali strank za izvolitev, torej plačevanje političnih organizacij iz tega naslova ne bi bilo več upravičeno. Samostojno nastopanje kandidatov ne bi prepovedovalo političnih strank, bi jim pa ukinilo pomembne denarne prilive.

Pričakujemo, da politične stranke ne bodo navdušene nad zamislijo. Opisano stanje ruši njihovo ureditev, ki jih brez vsake upravičene podlage postavlja v boljši položaj od drugih organizacij in posameznikov. Sposobnost prilagoditve pa je tista, ki v razvoju loči zmagovalce od poražencev. Stranke in strankarski pripadniki, ki bi se bili sposobni prilagoditi novosti, bi imeli dobre obete za nadaljnje politično udejstvovanje. Za mnoge izmed njih bi ukinitev močnih denarnih tokov pomenila konec tovrstnih udejstvovanj in le redki državljani bi žalovali za njimi.

Z izborom raznolikih nestrankarskih kandidatov bi odpadla potreba po zamisli koalicije in opozicije, ki namesto na sodelovanju v skupno dobro temelji na tekmovalnosti ali neposredno na sovraštvu. Zamisel koalicije in opozicije je nekaj, kar nam je bilo priučeno. Pa je lahko tudi bolje, a politične stranke državljanom tega vidika nočejo ali niso zmožne predstaviti. Tovrstnih sprememb si ne želijo, ker ogrožajo njihov obstoj. Vsi poslanci Državnega zbora bi morali biti del zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Če poslanci za dosego sloge niso sposobni preseči lastnih delitev, potem političnih položajev niso vredni. Državljani, ki na vsak način zahtevajo tekmovalnost, naj si predstavljajo Državni zbor kot koalicijo in Državni svet kot opozicijo.

Posredni učinek nestrankarskih kandidatur bi omogočil uzakonitev pravice kandidiranja tudi osebam iz vojaških in policijskih vrst, ki jim zakonodaja prepoveduje ali omejuje članstvo v političnih strankah. Posledično jim je politično udejstvovanje onemogočeno ali oteženo. Kandidiranje ne pomeni nujno tudi izvolitve. Iz varnostnega stališča lahko razumemo omejitev kandidatur, je pa vseeno izključevalna. V izogib zlorabi svojih policijskih ali vojaških vplivov v politične namene obstaja določilo Zakona o poslancih, ki z dnem potrditve poslanske službe preklicuje delo v drugem državnem organu. Ravno tako se tematika vojske in policije v dnevni politiki redno zlorablja in bi bilo dobrodošlo, da imajo neposredno vpleteni možnost izražanja mnenja o stanju. Prihodnost je nepredvidljiva in vnaprej izključevati možnost sodelovanja tovrstnih strokovnjakov v političnem dogajanju je kratkovidno in zaletavo.

 

 

Predlog neposrednih volitev

 

Volilna ureditev za sestavo Državnega zbora ni neposredna. Volivci se odločamo med političnimi strankami. Izvoljene stranke zapolnijo razpoložljiva mesta preko volilnih enot in okrajev na podlagi Droopovega in D'Hondtovega preračuna. Tako smo volivci prepuščeni na milost in nemilost sestavi strankarskih seznamov, ti pa temeljijo na preračunavanju in ugibanju. Malenkosti v končnem volilnem rezultatu vplivajo na celotno razdelitev položajev. Svoje usode nočemo prepuščati naključjem. Nočemo biti del preračunavanj in nameščanj, naš glas mora imeti pravo in polno veljavo. Volivec mora imeti pravico, da voli kandidata po svoji izbiri in ne kandidata po izbiri strankarskih veljakov. Stvar javne razprave bi morala biti le o natančnem načinu poteka volitev, saj je možnosti več.

Kot najbolj primerni se kažeta dve možnosti. Pri prvi bi volivec izbiral enega samega kandidata. Pri drugi bi imel možnost izbirati več kandidatov. Druga možnost bi utegnila zahtevati nekaj previdnosti, da ne bi ponavljali napak iz preteklosti. Nedavno politično dogajanje bi utegnilo volivce v podzavesti spodbujati k izbiri skupin kandidatov na podlagi strankarskih pripadnosti, kar pa bi oviralo prekinitev škodljivih vzorcev. Lahko bi tudi na začetku izbrali eno izmed možnosti in nato postopoma prešli na drugo.

Obstaja tudi možnost podeljevanja negativnih glasov. V tem primeru volivci izkazujejo odklonilen odnos do kandidatov. Na podlagi izidov se kandidatom nadalje omejuje ali prepoveduje njihovo udejstvovanje. To početje zna biti v več pogledih izrazito nevarno in krivično. Pri morebitni uporabi teh prijemov je potrebna najvišja možna previdnost.

Vsaka zahtevnejša možnost glasovanja tudi zapleta sam volilni postopek. Volja volivcev mora biti jasno izražena, vsako dodatno zapletanje izpolnjevanja glasovnic pa vodi do nejasnosti. Ravno tako se nejasnosti izražajo tudi v povečanem deležu neveljavnih glasovnic.

 

 

Predlog občutnega zmanjšanja števila poslancev v Državnem zboru

 

Državljani po vsakih volitvah občutimo, da je na zakonodajnem nivoju slab nabor kakovostnih kandidatov glede na število razpoložljivih mest. Po zapolnitvi višjih političnih položajev od poslanskih pridejo v Državni zbor tudi po merilih strank slabši kandidati od prvotno izvoljenih. Pri tem ne ostane neopaženo, da se položaji podeljujejo pretežno glede na strankarske pripadnosti in ne na podlagi strokovnosti. Nestrankarski ministri se pojavljajo samo izjemoma. Množico zapolnjenih mest tako predstavljajo nedejavni odločevalci po narekih strank. Vodenje države je prepuščeno peščici najvidnejših političnih predstavnikov, preostali so potisnjeni na obrobje. V tem primeru količina ni merilo za kakovost. Zato se zdi smiselno zmanjšanje skupnega števila poslanskih sedežev.

Veljalo bi poizkusiti s 40 prostimi mesti, kolikor jih ima tudi Državni svet. Zmanjšanje prostih mest bi pomagalo zagotoviti izbor večjega deleža kakovostnih kandidatov. Poleg tega je usklajevanje in iskanje sporazumov manjše skupine ljudi z raznolikimi in neodvisnimi stališči lažje kot delovanje velike skupine takšne sestave. Določitev natančnega števila prostih mest bi morala biti usklajena z voljo volilnega telesa in ne z voljo zainteresiranih kandidatov. Poslanci morajo biti v službi ljudstva in ne obratno. Pri 40 prostih mestih bi bil na poslanskih mestih 1 od približno 50000 državljanov, kar bi v povprečju moralo zagotavljati dober izbor.

Pri zmanjšanju števila poslanskih mest ne smemo pozabiti na poslanski mesti madžarske in italijanske manjšine. Trenutno vsaki od manjšin pripada po 1 poslanski sedež od skupno 90. Računamo na to, da bi narodni manjšini razumeli dober namen zmanjšanja prostih mest ter bi v iskanju ustrezne rešitve igrali aktivno vlogo. V sodelovanju z obema manjšinama bi morali sprejeti sporazum, ki bi bil za vse vpletene strani primeren in bi v končni izvedbi količinsko prilagodil tudi njuni pravici. Če bi 1 od 40 poslancev zastopal obe manjšini, bi to v deležu predstavljalo večjo vrednost tega poslanskega glasu kot trenutno seštevek glasov obeh manjšin. Najbolje bi bilo, da bi v primeru 40 poslanskih mest 1 mesto pripadalo skupaj madžarski in italijanski manjšini, pri čemer bi se na tem mestu izmenjevali poslanci obeh narodnosti. Poslanec manjšin bi zastopal interese obeh skupnosti, ne le svoje. Predlog je nenavaden, a v primeru 40 prostih poslanskih mest ponuja večjo vrednost tega položaja. Brez sporazuma z obema manjšinama sicer ne smemo spreminjati njunih pravic. Navedena rešitev njuni pravici preoblikuje. Ju ne zmanjšuje, v skupnem obsegu ju celo zvišuje. Volivci moramo biti pri dogovarjanju okrog teh prilagoditev pozorni na politične stranke, ki bi v strahu za izgubo svojih privilegijev utegnile manjšini prikrito hujskati proti preoblikovanju in posledično ovirati celoten proces.

 

 

Predlog vsakoletnih volitev za obratno sorazmeren del poslanskih položajev glede na trajanje službovanj

 

Navajeni smo, da se okrog časa volitev politiki ukvarjajo predvsem s svojim obstojem. Predvolilni meseci so zaznamovani s tekmovanjem za glasove in s tem povezanimi političnimi odločitvami, povolilni čas je zaznamovan s pogajanji zmagovalcev in deljenjem položajev. To pomeni veliko izgubljenega časa, denarja in energije. Vsake volitve se zgodba ponovi, včasih pa dodatno tudi med volilnimi obdobji. Glavni politični igralci slavijo, vsi ostali smo poraženci in naša dobrobit je ta obdobja odrinjena na stran.

Dovolimo si zamisliti svet, kjer je to odpravljeno. Če bi volitve izvajali pogosteje in bi na njih zamenjali samo del predstavnikov ljudstva, bi lahko zagotovili nemoteno delovanje skozi celoten volilni krog. V primeru Državnega zbora s 40 poslanci in štiriletnimi službovanji bi vsako leto izbirali 1/4, torej 10 poslancev. Pogostejše volitve bi volilnemu telesu omogočile možnost hitrejših izboljšav ali zamenjav šibkih členov. Če volilno telo presodi, da Državni zbor na nekem področju ni dovolj močan, lahko to po opisanem načinu izboljša znotraj enega leta. Države velikosti Republike Slovenije bi morala odlikovati prožnost, ne togost. Poleg tega bi letne volitve izbrance ljudstva opominjale na njihovo pogrešljivost in zamenljivost, kar bi pomagalo k dvigu nivoja političnega in človeškega obnašanja v hramu demokracije.

 

 

Prehod iz obstoječe ureditve v novo

 

Največji izziv utegne biti prehod iz obstoječe ureditve v novo. Potrebno je določiti dosegljiv časovni okvir za prenos vseh položajev. Prehod zahteva več dogovarjanj in usklajevanj ter spremembo vrste zakonov, tudi Ustave Republike Slovenije. Celoten postopek bi v največjem obsegu lahko trajal nekaj let. Ob času pisanja tega besedila so razpisane naslednje volitve v državni zbor v nedeljo 24.04.2022. Po volitvah bodo poslanci nastopili štiriletno službovanje. Zato predlagamo prehod na skupek novih pravil po predvidenem zaključku naslednjega sklica Državnega zbora, ne glede na dogajanje v samem sklicu. Primerne možnosti za zaprisege poslancev po novem načinu volitev in upravljanja bi med drugimi bile 01.05.2026 ter 25.06.2026 ali 26.06.2026. 01.05.2026 bo petek, državni praznik in dela prost dan. 25.06.2026 bo četrtek, državni praznik in dela prost dan. 26.06.2026 bo petek in delovni dan, a ugodno umeščen med 25.06.2026 in koncem tedna. Na vse tri datume bo velik del delovno aktivnega prebivalstva doma in po pričakovanjih praznično razpoložen. Vsi izbrani datumi sovpadajo s pomembnejšimi dogodki v zgodovini Republike Slovenije in bi njihova izbira simbolno nekoliko dodala k pomembnosti dogodka.

Okrog sklica predvidenega prvega zbora po novih načinih bi bilo potrebnega veliko prilagajanja in javne razprave. Možnosti prehoda je mnogo in primernih je več. Podajamo nekaj primerov, ki pa ne bi smeli omejevati državljanov pri ustvarjanju drugih smiselnih predlogov.

 

Volitve za prvi sklic bi se razlikovale od vseh naslednjih. Najprej bi morali številčno zapolniti vsa razpoložljiva mesta. Nepreverjena predpostavka naj se glasi, da bi z več delnimi volitvami za manjše število prostih mest volilno telo predvidoma izbralo bolj kakovostne kandidate kot z enimi samimi volitvami za vsa prosta mesta. Izbrani kandidat z najnižjo podporo pri malo prostih mestih bi še vedno izkazoval bistveno višjo splošno podporo kot izbrani kandidat z najnižjo podporo pri veliko prostih mestih. Zato bi veljalo razmisliti o vsaj dveh ločenih volitvah za sklic prvega zbora po tem sistemu. Zaželeno bi bilo, da bi med delnimi volitvami preteklo nekaj časa za priprave neizbranih kandidatov na nov izbor in preusmeritev osredotočenosti volivcev na drugačne kandidatne liste.

Določiti bi bilo potrebno zahteve, ki bi jih moral državljan izpolnjevati za kandidaturo. Ena od zahtev bi morala biti izkazana podpora skupine državljanov, izražena v obliki overovljenih podpisov. Mogoče bi v začetku veljalo poizkusiti z nizkim številom zbranih podpisov, recimo 1000. Če bi se pogoj izkazal za prenizkega, bi zahtevano število v naslednjih obdobjih zviševali. Zbrane podpise bi v primeru neuspešne kandidature verjetno lahko upoštevali tudi za več volilnih tekem.

Potrebno bi bilo določiti različna trajanja službovanj v prvem sklicu, da bi posledično lahko prešli na ureditev letnih volitev z menjavo dela moštva. Za to določitev se zdi primerna možnost uporabe volilnih izidov kot okvirno določitev kakovosti. V povprečju je kandidat z višjo podporo predvidoma kakovostnejši od kandidata z nižjo podporo. Pravično se zdi, da si bolj kakovostni izvoljenci zaslužijo daljša službovanja. Določevati kakovost posameznikov v sestavljenem moštvu je bolj zapleteno in je pri tem ocenjevanju pogosto težko izločiti pristranskost.

Poslanci z višjim številom glasov ali višjo sorazmerno podporo na delnih volitvah bi bili upravičeni do daljših službovanj od poslancev z nižjo izkazano podporo. Primer prvega sklica na takšen način bi bil, da bi 1/4 poslancev imela določeno službovanje 2 leti, 1/4 poslancev 3 leta, 1/4 poslancev 4 leta in 1/4 poslancev 5 let. Po tem načinu so možne tudi sorodne ureditve. Pri enem od takšnih bi najkrajši mandat trajal 1 leto in najdaljši mandat 4 leta. Po drugem bi najkrajši mandat trajal 3 leta in najdaljši mandat 6 let.

Vsekakor bi bilo službovanja, ki bi trajala več ali manj od zakonsko določenih 4 let, potrebno dodatno uzakoniti. Nepošteno se zdi imenovanje poslancev za izrazito kratko in izrazito dolgo obdobje. V izrazito kratkem obdobju bi izbrani kandidati težko pokazali svoje znanje in sposobnost. Iz več razlogov je trajanje mandatov časovno navzgor omejeno, zato izrazito dolgi mandati niso primerni. Primerni kandidati naj si na svojo željo politična službovanja podaljšujejo na predvidenih rednih volitvah.

Za predviden sedež manjšin v prvem sklicu novega sistema se zdi najenostavnejša rešitev kar zakonsko predvidena dolžina službovanja, torej 4 leta. To bi poenostavilo predvideno izmenjevanje poslanskega sedeža med pripadniki obeh narodnosti.

Ob izteku najkrajših podeljenih službovanj bi nato prešli na letne volitve za obratno sorazmeren delež sedežev glede na trajanje službovanj. Kandidati, ki bi se jim službovanje iztekalo, bi seveda lahko ponovno kandidirali.

Prvo službovanje ministrskega predsednika po novem sistemu bi potrdili na podoben način kot ga poznamo. Mandat bi podelil predsednik države po pogovoru z vsakim izmed poslancev, ki bi imel sestavljeno ministrsko moštvo ali njegov večji del in načrt popolnitve. Ministrski kandidati bi imeli proste roke, da bi bili na seznamih poljubnega števila kandidatov za ministrskega predsednika. Kandidati bi potrditve iskali v Državnem zboru po že utečenem postopku. Najprej bi potrdili ministrskega predsednika, nato bi posamično potrjevali člane njegovega moštva. Trajanja službovanj ministrskega predsednika in ministrov časovno ne bi bila odvisna med seboj.

 

 

Nedorečenosti delovanja v predlaganih spremembah ureditev

 

Če bi po novi ureditvi poslanci odstavili ministrskega predsednika, to še ne bi pomenilo samodejne odstavitve ministrske ekipe. Nov ministrski predsednik bi z glasovanjem poslancev ministrsko moštvo prilagajal potrebam. Utegnilo bi se zgoditi, da bi se povečalo število ministrov, ki v splošnem niso politično dejavni. Pričakovati je, da bi se ministrski položaji na posameznih področjih lahko obdržali več zaporednih službovanj, česar zaradi politične nestabilnosti v Sloveniji nismo vajeni.

Po preteku službovanja ministrskega predsednika bi morala biti njegova ponovna izvolitev v Državni zbor zlahka dosegljiva, zato se na tem mestu poraja več vprašanj. Je sploh smiselno, da njegova prisotnost na volilnem seznamu preusmerja pozornost iz drugih kandidatov? Bi moral ob predvidenem nastopu naslednjega službovanju v Državnem zboru ponovno preveriti svojo podporo med poslanci? Kdaj se doba njegovega vladanja konča? Je bolj smiselno, da se uvede določilo najdaljšega možnega obdobja vladanja? Mogoče eno samo službovanje? Mogoče več dovoljenih službovanj z vmesnimi prekinitvami? Kako pa bi vse to potekalo pri ministrih? Najbrž ne obstaja seznam odgovorov na ta in podobna vprašanja, ki bi zadovoljil večino državljanov. Mnenja utegnejo biti zelo različna in potrebnih bo veliko pogovorov za določitev najboljših možnosti.

 

 

Pomanjkljivosti v predlaganih spremembah ureditev

 

Navedene spremembe volilne ureditve ne bi odpravile vseh slabosti. Pojavile bi se tudi nekatere pomanjkljivosti, ki jih doslej še nismo poznali.

 

Finančno močnejše politične stranke imajo v volilni kampanji prednost. Podobno bi finančno močni kandidati, ki bi bili svoja sredstva pripravljeni vložiti v volilno kampanjo, bili v občutni prednosti. V primeru uvedbe novih ureditev bo potrebno zagotoviti ustroj, ki bo zagotavljal dostojno kampanjo tudi ostalim dobrim kandidatom. Doslej so se politične stranke financirale tudi iz davkoplačevalskega denarja, zato ne bi smelo biti sporno celote ali dela teh sredstev preusmeriti v namene oglaševanja posameznikov. O možnosti finančno popolnoma enakih kampanj na tej točki verjetno ne moremo še govoriti. V bolj oddaljeni prihodnosti pa bi lahko razmišljali tudi o navzgor omejenih stroških za namene kampanj, kar bi zagotavljalo bolj izenačene kandidature. Posameznik je lahko izjemen tudi na področju, ki ne zagotavlja nujno visokega zaslužka (kultura, umetnost, znanost, šport, izobraževanje, dobrodelnost, varstvo okolja...). Mogoče kandidat zaradi nekega dejavnika ni dobil priložnosti za dokazovanje na svojem področju (zdravstveni status, starostna skupina, moralni zadržki, stigma zaradi osebnih okoliščin...). Državljani Republike Slovenije in Slovenci drugih državljanstev si na političnih položajih domovine zaslužimo boljše posameznike kot smo jih bili deležni v zadnjih 30 letih. Želimo si vrhunskih posameznikov. Zato je naša dolžnost, da ponudimo priložnost velikemu in raznovrstnemu krogu izjemnih ljudi.

 

Za izvedbo verodostojnih predvolilnih soočanj bi v primeru spremenjenih volitev mediji morali iznajti drugačen pristop. Doslej je imela dejansko možnost za uvrstitev v državni zbor peščica strank. V primerih televizijskih soočanj, ki so pogosto imeli odločilen vpliv na volivce, je to večinoma pomenilo spremljanje vedno istih ljudi ter poslušanje vedno istih stališč. V primerjavi z volitvami strank se bi na nivoju posameznikov krog kandidatov z dejanskimi možnostmi za izvolitev povečal. Izvedba soočanj v živo bi zato morala biti drugačna, mogoče bi bila celo bolj zahtevna. Predhodna določitev števila, seznama in odmerjenega časa sodelujočih bi bila težja kot doslej in mogoče še bolj na udaru kritik.

 

Po vsej verjetnosti bi močno osovraženi politiki našli svoje mesto tudi v novih volilnih ureditvah. Osovraženi predstavniki praviloma vzbujajo izrazito nasprotujoča-si čustva in imajo tudi svoj krog pristašev, četudi kot posamezniki s pristranskimi nazori tega pogosto ne vidimo.

 

Tudi po novih pravilih bi v Državni zbor prišel kakšen kandidat, ki bi se izkazal kot slab. V demokraciji tega ni mogoče vedno odpraviti. Podobno bi tudi dobri kandidati ostali brez poslanskih sedežev. Predlagane spremembe ureditev izboljšujejo, a je ne naredijo popolne.

 

Nemogoče je pričakovati, da bi si bilo 40 ljudi z različnimi osebnostnimi lastnostmi v vseh okoliščinah všeč. Manj ljudi praviloma pomeni manj prepirov, ne pomeni pa odsotnosti le-teh. Moramo pa od izvoljenih predstavnikov zahtevati, da namesto v prepire svojo osredotočenost usmerijo v delo za skupno dobro.

 

Bilo je že omenjeno, da bi se v zameno za večjo vrednost poslanskega sedeža poslanci madžarske in italijanske narodnosti izmenjevali na enem samem mestu. Predlog je nenavaden, a verjetno sprejemljiv. Zaradi veliko različnih političnih interesov doma in v tujini bi to utegnila postati vroča politična tema, ki bi različnim skupinam služila za povečevanje priljubljenosti.

 

Ob močno zmanjšanem številu položajev bi bila vrednost vsakega posameznega poslanskega glasu močno zvišana. Ker bi vsak poslanec predstavljal bistveno večji del celote, bi tudi njegova odsotnost pomembneje vplivala na glasovalne izide. Zato bi veljalo razmisliti, da bi poslancem omogočili oddajo glasu v odsotnosti za primere izrednih osebnih okoliščin in povišanih pomembnosti glasovanj. V posebnih primerih bi verjetno lahko omogočili tudi možnost predčasnih glasovanj.

 

Pričakovati je, da bi se medsebojni odnosi v državnem zboru izboljšali. Ni nemogoče niti izboljšanje do te mere, da bi v hramu demokracije vodilnim odpuščali napake, ki jih ne bi smeli. Zato bi veljalo razmisliti o uvedbi možnosti, ko bi dovolj velika množica državljanov s svojimi podpisi lahko zahtevala ukrepe proti izvoljenim.

 

V obstoječem sistemu je poslanec podrejen svoji vlogi v politični stranki. V primerih nedostojnih obnašanj ali škodljivih ravnanj bi stranka poslanca načeloma morala kaznovati. Zaradi pristranskosti se ta možnost redko izkorišča. V primeru skoraj popolne neodvisnosti poslancev bi bilo še manj ovir za morebitna nemoralna dejanja. Zato bi za primere najhujših kršitev morala obstajata možnost prekinitve mandata običajnim poslancem. Če državni zbor sam ne bi izrekel ukrepov za hujše kršitve, bi morala dovolj velika množica državljanov s svojimi podpisi imeti pravico do tovrstne zahteve.

 

V predlaganem sistemu ni predvidenih količnikov za izvolitev v določenem volilnem okraju ali enoti. V marsičem se bi delovanje Državnega zbora tako približalo delovanju Državnega sveta. Ta tema ima visoke možnosti za povzročitev vroče krvi, saj je pokrajinska pripadnost v Sloveniji močno izražena. Pričakovati je branjenje svojih položajev s strani pokrajinskih veljakov in poizkuse odvračanja volilnega telesa od zamisli. Stališče zagotavljanja enakomernega razvoja med pokrajinami z zagotavljanjem enakomernih pokrajinskih zastopanosti je sicer na trhlih temeljih, saj očitno slabo deluje.

Državljani si za državo želimo predvsem kakovostnih kandidatov, ne glede na pokrajino iz katere prihajajo. Zgodovina izbora glede na kraj kandidature v državo ni prinesla želenih izidov. Volilna enota ali okraj kandidature v preteklosti tudi nista vedno sovpadala z volilno enoto ali okrajem od koder je kandidat izhajal ali kjer je živel. Zato strogo vztrajati pri obstoječi ureditvi ni smiselno. Pričakovati je tudi, da se bo volilno telo ravnalo po sistemu uravnilovke. V primeru izrazitega primanjkljaja nečesa v Državnem zboru, v tem primeru izrazito neenake pokrajinske zastopanosti, bo volilno telo samo poskrbelo za zadovoljivo uravnoteženje.

 

 

Končni sklep

 

Dajmo volivcem boljšo volilno ureditev in sestavljali bodo boljši Državni zbor kot doslej. Ponudimo jim boljše kandidate in sestavljali bodo boljši Državni zbor kot doslej.

Spremenimo ureditev na način, da bodo državljani želeli biti volivci.

 

 

 

Opomba k besedilu: pisec ni splošno prepoznaven. To si niti ne želi postati in ne želi javno objavljati svojih podatkov. Zamisli so njegove, izoblikovane z dobrimi nameni in prepuščene vsem v prosto uporabo po lastnih željah. V duhu demokracije nadaljnjo razpravo prepušča drugim.

Podpišite peticijo

By signing, I authorize državljan to hand over the information I provide on this form to those who have power on this issue.


ALI

Prejeli boste elektronsko sporočilo s povezavo za potrjevanje podpisa peticije. Da bi zagotovili prejemanje naših elektronskih sporočil, dodajte info@peticija.online v svoj imenik ali seznam varnih pošiljateljev.

Upoštevajte, da svojega podpisa ne morete potrditi z odgovorom na to sporočilo.




Plačilo oglaševanja

To peticijo bomo oglaševali 3000 osebam.

Izvedite več ...

Script executed with success this is not html: Array ( [type] => 2 [message] => Trying to access array offset on value of type null [file] => /home/petitions/public_html/sign_petition.php [line] => 31 )