PETICIJA PROTI POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA DOMOBRANCEM V GRAH

POZABIMO NA PRETEKLOST IN POSKRBIMO RAJE ZA PRIHODNOST!

Postujem i volim svoje drugove i zato im se pridruzujem!
Pozdrav svima!

#195: -

Samo še Idrija te reši. Nisem si predstavljal, da tudi taki še živijo. Kreten na kubik.

 

Nedopustno. Kmalu bomo lahko vrnili svastiko in jo častili ali kako? Izdajalec bo vedno izdajalec, kakorkoli se stvar obrne.

Nezaslišano in nesprejemljivo je, da Republika Slovenija in Evropa mirno dovolijo postavljanje spomenikov vojaških formacij, ki so v 2. svetovni vojni prisegli zvestobo A. Hitlerju!

Eno je govoriti o >>spravi<<,ampak govoriti to,da so domobranci bili borci za narodnoosvobodilni boj in to napisati na spomenik,to pa nikakor !!!In naj nekateri enkrat za vedno nehajo enačiti partizane z nekaterimi komunisti ,ki so izkoriščali svoj položaj.

Ve se, kdo so bili zmagovalci v 2. svetovni vojni!
Sramota za državo Slovenjijo, da v sedanjem času v letu 2014 dovoljuje kaj takega. S postavitvijo spominskega obeležja domobrancem v Grahovem in pričujočim besedilom ne gre za noben spomin na mrtve, ampak za netenje sovraštva in hujskanje med Slovenci. Kje so organi države, ki so dovolili postavitev takšnega spominskega obeležja? Akterje je potrebno kazensko preganjati.

1. Partizani so se borili proti okupatorjem in - po sili prilike - tudi proti domačim izdajalcem.
2. Da so šli nekateri v belo gardo zaradi varnosti, neznanja, propagande, vpliva vere (klera) itd. je tudi jasno (vsaj meni).
3. Da je bilo nesmiselnega (neupravičenega) ubijanja in terorja na obeh straneh je tudi znano in jasno. Kako je vsaka stran poračunala s svojimi v primeru takšnih in podobnih dejanj je tudi znano.
4. Splošno znano je tudi, da zgodovino pišejo zmagovalci (kar pa belogardiski ipd. niso bili - pa naj še tako obračajo dejstva).
5. Da je Partija (njeni člani) naredila marsikaj, kar je bilo takrat in danes vredno obsodbe, je tudi res. Le da za mene član Partije še ni pomenilo tudi komunist.
AMPAK: sprašujem se - in VSE tiste junake, ki danes tako udrihajo proti komunizmu - kje ste bili pred letom 1991 (da ne rečem v 70'-80' letih)?? No, za dobršen del vem - v Partiji, ker vam je to koristilo!! Da spremeniš mišljenje - to razumem. Da pa pljuvaš na svoje lastno minulo delo - to pa že ne. Zato jaz vsem takšnim bivšim komunistom in današnjim antikomunajzarjem rečem preprosto - SERONJE !!!

...odločno nasprotujem tihi (beri:prikriti) "prenovi" javnih prostorov slovenskih naselij, na način, da se obstoječe pomnike odpora okupatorju tiho prestavlja - pregrajuje - umika iz osrednjih prostorov in se namesto njih postavlja pomnike (povsem na novo in brez javne presoje), ki so v čast izdajalcem, ne samo našega naroda, ampak izdajalcem smisla človeškega obstoja...!!!

res ste nerazgledani Vi in vaša prisega Hitlerju? Se vam bedakom sploh sanja, kdaj prisežejo Domobranci? Ja, leta 1944....Kaj pa se je PREJ DOGAJALO?

Dej rdečkarji sprani, preletite osnove zgodovine - kdo nas je Slovence začel po Notranjskem dobesedno klat, in zakaj so nas klali in kdo se je tem morilcem uprl?

Veliko veš o klanju na Notranjskem! Škoda, da so tebe obšli! Sem Notranjec, sin patrizanskega očeta in partizanske matere. In taki izrodki naroda, kot si ti, pa čeprav Notranjec, so sramota za cel narod!

naj si ga Janša postavi v dnevno sobo

Ja, ja, ni važno, kdaj so domobranci prisegli. Dejstvo je, da so prej izdajali in pobijali zaradi lastne pokvarjenosti, veselja in nespoštovanja svojih bratov po rodu. No, ko so pa prisegli Hitlerju, pa so izdajali in pobijali "pod kontrolo, a še vedno iz lastnega veselja in pokvarjenosti. Med vojno so se šopirili, tudi po Grahovem, in marsikdo je končal kot njihova žrtev. Vendar pravica je na svetu in tako so ravno tam dočakali svoj neslavni konec. Vprašam te, zakaj so sploh prišli v Grahovo delat sramoto slovenskemu narodu? Zakaj niso ostali tam, odkoder so bili!

NAROD, ki izdajalcem in kolaborantom postavlja spomenike je že PRERASEL PLEVEL !!!!!

Naša družina je bila partizanska, zato ne podpiramo postavitve spominskega obeležja domobrancem.

Svoj čas ste leporečili o spravi in zasanjano zrli v lepšo prihodnost.Sprava ni postavljanje spomenikom sodelavcem okupatorja,potvarjanje zgodovine in ustvarjanje novih delitev med Slovenci.

naj že nehajo iskat pozornost, vse manj je tistih ki še verjamejo, da je se nam je godilo slabo v Jugoslaviji........

Kmalu potem, ko so odšle ven v gozdove prve komunistične edinice pod lažnim imenom \'\"Osvobodilne fronte\'\" (OF), so pričele po vsej deželi izvajati najstrašnejše nasilje z ropi in umori. V Ljubljani so pričeli z atentati in umori že jeseni l. l941.

Komunisti in njih zavezniki v Sloveniji so takoj ob pričetku svojega \'\"osvobodilnega gibanja\'\" sestavljali sezname oseb, ki so jih določili za moritev oziroma likvidacijo, kot so rekli. Na te likvidacijske liste so prišli predvsem člani jugoslovanske vojske v domovini oziroma Mihajlovičevi podporniki, duhovniki, ki so odločno nastopali proti komunistični ideologiji, člani Katoliške akcije in sploh zavedne vodilne osebnosti, o katerih so računali, da jih komunisti ne bodo mogli nikdar pridobiti za sodelovanje.

V komunističnem arhivu v Ljubljani so kasneje protikomunisti našli kartoteko karakteristik, ki so jih komunisti sestavljali, in sezname oseb, ki so bile določene za likvidacijo. V Ljubljanski pokrajini, to je v onem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani in ki je štel nekako 300.000 prebivalcev, je bilo od komunistov dolotenih nekako 50.000 - reci in piši: petdeset tisoč - oseb za umoritev (\'\"likvidacijo\'\"). (Albert Svetina v svoji knjigi omenja nekako 40.000 žrtev)

V očtini Stari trg pri Rakeku so našli tak seznam oseb, ki so bile določene za pokolj: med okrog 4.500 prebivalci te občine je bilo zaznanih okrog 500 za likvidacijo in so jih nato komunisti nekako toliko res pobili.

Iz občine Cerklje pri Kranju imamo pričo, Grkmana Petra iz Spodnjega Brnika, ki je v pričetku sodeloval z Osvobodilno fronto, misleč, da je to res narodno-osvobodilno gibanje, kasneje pa se je od nje ločil, ko je spoznal njen pravi obraz. Ta priča je videla pri voditelju OF v Cerkljah Julčetu Lapajnetu seznam oseb iz cerkljanske občine, ki so bile določene za pokolj. Na tem seznamu so bili sam odlični in vodilni fantje iz katoliškega prosvetnega društva, vsi odločni nasprotniki nemškega okupatorja. Ti poboji bi se morali po naročilu Julija Lapajneta izvršiti že novembra 1941, pa jih je preprečil Grkman, ki je bil takrat še komandant oddelka Osvobodilne fronte.

Na podlagi teh likvidacijskih seznamov so nato komunisti na- silno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umo- rili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo - dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drogih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistiEno revolucijo, nam popolnoma zanesljive priEe podajajo isco sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tri tisoč oseb, dasi ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v masah ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuthinjski dolini, kot kaieca oba zapisnika v tej knjigi.

Na podlagi teh likvidacijskih seznamov so nato komunisti nasilno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umorili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo - dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drugih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistično revolucijo, nam popolnoma zanesljive priče podajajo isto sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tisoč oseb, da si ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v masah ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuthinjski dolini, kot kažeta oba zapisnika v tej knjigi.

Kakor v vseh komunističnih revolucijah, tako so tudi v Sloveniji (in to med tujo okupacijo!) skušali s terorjem in masovnimi umori prestrašiti prebivalstvo, da bi se ne upalo upreti komunističnemu nasilju.

\'\"Domačini iz vasi na Iškem vedo povedati, da so prišli (partizani, op.p.) neko noč leta 1942, vdrli v vas Strahomer in s puškinimi kopiti zgnali skupaj vse ciganske družine, ki so bile v vasi.
V sotesko Iškega vintgarja, nekaj kilometrov daleč, so tisto noč pognali 43 ciganov, moških, žensk in otrok. Tam v kotu pod strmino se je po pričevanjih začel krvavi ples.
Partizani so menda čisto podivjali. Nad moškimi in ženskami so se znesli s koli. Majhne otroke so z vso močjo treskali ob debla, da so umirali v krčih. Med krvniki sta bila tudi dva domačina.
Eden ni nikoli omenjal, kaj so počeli pod strmino v Iškem vintgarju, drugi pa je vselej, ko je šel mimo morišča zajokal. Boris Zupanc se spomni, kako je pogosto hodil k njegovemu stricu in po uro skupaj jokal.
Vest ga je pekla do konca dni. Med spanjem so se mu prikazovale črnooke Cigančice in ga proseče gledale.
Pijani so jih zagrabili za noge in jih nekaj časa za šalo metali po gozdu, da so jih slišali, kako cvilijo\'\"...

Partizansko taborišče

Trideset barak, ali nekaj barakam podobnega, razmetanih med skalami in
starimi jelkami, v zaprti, skriti globeli – to je sloviti krimski
lager, sedež 2. partizanskega bataljona »Ljubo Šercer«. Bataljona ni
več v taboru, izginil je in se razkropil, ko se je približala prva
senca nevarnosti in prva možnost pravega boja.
Moral je bežati v vsej naglici, zakaj v taboru je ostalo nedotaknjeno vse: zaloge orožja,
živež, arhivi, telefoni, pisalni stroji in zaboji s pravimi legitimacijami in pravimi izkaznicami živih, pobitih in v Krimski jami »likvidiranih« partizanov.
Barake so deloma iz lesa, pokradenega na koželjskih žagah, zbitibrlogi, deloma z deskami in hlodi pokrite luknje v zemlji ali v skalah.
Povsod smrad, umazanost in najbrž uši. Vse je tako, ko da so šelepravkar odšli. Nekaj jih je res. A bila je samo ena od tistih roparskih skupinic, v katere je partizanstvo po 15. juliju razpadlo. Prikradla se
je v zapuščeni tabor, da bi se najedla…

V taboru bi lahko dobila še česa drugega, ne samo pečenega krompirja. Tu so radijski aparati, pokradeni v Begunjah in drugod, blizu 80 koles, še novih, naropanih najbrž za zvezno službo po teh divjih stezah; ondi
so baterije za radio, spet tam zaboj obleke.Obleka tistih, ki so jih jih gole poslali v jamo! Potem zaboji z bombami, samokresi, puške, naboji, noži, telefonska žica – tako je v dobrih časih imel zvezo z
bataljonskim poveljstvom v Rakitni in s slovito morilsko postojanko pri sv. Vidu.

Ob visoki skali stoji majhna baraka, ki v tej zasvinjanosti pade v oči, ker je videti dostojna. In ker vlada v rdeči svobodi enakost, ve vsakdo, da je utica ob prepadu komandantova.
Ker vlada pri partizanih enakost, je v barakah in luknjah umazanost, smrad, uši, samota in dim,
v poveljnikovi jazbini pa dobra postelja, porcelan, kožuhi, kava, ženska obleka, svilene nogavice in perilo, oprsniki...
Celo v tej zapuščeni krimski samoti se ponavlja tista banalna zgodba o rdečih komisarjih in njihovih ljubicah. Delavskim četam je pod smrtno kaznijo prepovedano občevati z ženskami, komisar in komandant pa sta morala dobiti vse nakradeno žensko blago in celo nogavice, ki so jih slekli
ženskam, preden so šle na zadnjo pot v Krimsko jamo.
Sam slovenski Stalin, Španec vseh Špancev, Baebler je na begu iz svojega vrhovnega poveljstva pustil vse ter naložil v kovček le nekaj važnih, dragocenih in neobhodno potrebnih ženskih frivolnih drobnarij. In za to je šla umirat slovenska mladina.

Kakor v vsakem taboru, je tudi tu bil beg izveden po načrtu, vsakdo je odnesel le puško, ali še te ne, drugo je ostalo. V baraki so trije nedotaknjeni zaboji letakov v italijanšèini in slovenšèini, seznami
živeža in mrtvega taborskega inventarja, raporti posameznih poveljnikov, poročila terenskih odborov in nasveti, katerega belogardista v tej in tej vasi je treba ubiti – da si bo terenski odbor
razdelil njegovo košnjo, gozd in živino. Kajti geslo te revolucije je »Delili bomo!« Potem so tu še neštete fotografije, izkaznice in legitimacije vseh mogočih ljudi, med njimi nekega ministrovega sina in
nekega štipendista kralja Petra II. Oko bežno pregleduje sezname. Tu so študentovska imena kakor Vesenjak, Pičulin, Flis, Drole, Ribičec, Rotar, imena uradnikov, delavcev, poklicnih razbojnikov.
A najzanimivejše je, ko človek dobi v roke lastno aretacijsko povelje:
»Komanda itd... Patrola, sestoječa iz partizanov teh in teh ima nalogo aretirati in pripeljati v lager belogardista tega in tega. Povelje velja do dneva tega in tega, te in te ure. Politkomisar Fric Novak.«

Lager – zadnja postaja pred Krimsko jamo

Ker mora vsak urejen lager imeti svoje morišče, ga je imel tudi krimski. Iz tabora drži do njega shojena, gladka steza, kakor v mestnem parku. Deset minut je daleč do tja, ako je človek na mestu, skoro ničesar ne opazi. Steza izgine čez parobek, za katerim leži nametano smrečje in posekano mlado drevje. Šele ko oko pozorneje išče, vidi po smrekah in jelkah naokoli na gosto luknje od krogel, po lubju so zmršeni ženski lasje, tu pa tam je rjava pega, ki bi ji na pogled ne prisodil, da je od človeške krvi.
Veter se poigrava z lasmi, kakor z drobno travo. Ko udari človeku v lice, se zave, da je tod neštetokrat
taborila smrt.

Kraj je neprijeten. Veter giblje vrhove smrek. Med otožni jesenski šum zdaj pa zdaj zateglo zavzdihne veja, ki se drgne ob drugo, kakor da se v drevju love nesrečne duše. Sonce sem ne seže in izpod vejevja za
parobkom vstaja ledeni hlad. Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Koliko jih je bilo? Zakaj so morale na to stezo? Ali jih niso sem poslali v imenu svobode, pravice in novega človeka? Enega, deset, sto, kdo ve koliko sto?

Roke, ki odmetavajo veje iznad brezna, malce drhte. Smrt nedolžnih je blizu, nekje tam spodaj v temi, ki zdaj zareži v te mlade ljudi. Zdaj je videti, kam drži steza za parobkom: navzdol. In tudi potem je še steza, zglajena drča, ki so si jo mrtva, polmrtva in živa, od groze poblaznela telesa utrla to zimo med grmičjem in kamenjem, ki moli iz sten Krimske jame.

Brž je privezana vrv ob smreko, vso razpraskano po kroglah. Še druga vrv za varnost. Električno svetilko v roko, križ čez obraz in začne se pot živega ondi, koder je šlo dozdaj toliko mrtvih.

Koli? Ne, človeške noge!

Globoko je brezno, vedno gostejša je tema, vedno rezkejši hlad. Netopirji, zadnji spremljevalci tistih, ki leže spodaj prhutajo iz mraka.
Težko je šteti metre v globino. Do dna jih je trideset, če je brezno prazno. Pri dvajsetih metrih je nekaj vejevja, skozi katero se je treba prebiti. Še tri metre, potem noga zadene ob kol, za njim ob drugega, tretjega. Sami koli. Sami koli, ko se hoče opreti ob nje, trhlo zahrestajo.

Nazadnje se noge ustavijo na nečem ne prav trdnem, roka drhteče prižge luč in še tisti trenutek je človeku žal, da se je posvetilo. Tisto, kar je hrestalo, niso bili koli, temveč človeške noge. Cel gozd jih je, krog in krog. Same izsušene, krčevito stegnjene noge ljudi, ki so jih vrgli na glavo v brezno. Prizor, ki ga v Dantejevem peklu ni grozotnejšega. Same uboge, brezimne, kvišku štrleče človeške noge.

»Brezno rdeče svobode!« šine misel skozi razburjene možgane. Srce nehote utriplje nagleje. Uho nehote lovi, kdaj se bo iz te pošastne kostnice dvignil stokajoč, obtožujoč glas – eden za vse desetine in stotine teh, ki so jih vrgli v smrt, ne da bi bili mogli vsaj obraz obrniti v nebo. Kamor pade luč, se zdi, da rasto iz teme koščeni udje in silijo bliže, v prvo živo pričo te strahote.

Sedem metrov na debelo je trupel Možgani se silijo, da bi delali malo računa. Brezno je trideset metrov
globoko, čez tri in dvajset metrov ni mogoče. Sedem metrov na debelo je v njem trupel. Prostora tu je v širino blizu štiri metre, v dolžino kakih sedem, koliko je trupel – naj računajo tisti, ki so govorili, da žrtve morajo biti in tisti, ki so Slovence osvobajali s tem, da so Slovence pobijali.

Vsa trupla so gola, samo v spodnji obleki, ali še to ne. Luč zadene nekam v kot. Tam napol sloni, napol leži velikan, moški kakor Peter Klepec. Obraz mu je spačen, da ga ni mogoče spoznati.

Na nogah in rokah so napete izbokle mišice. Noge ima krčevito razklenjene ter s silo uprte predse, kot da se je še do zadnjega lomil groze, ki je rinila vanj od vseh strani. Kajti velikan je treščil na dno živ.
Ni mogoče, da bi bil padel tako, kakor zdaj sedi. Napol mrtev se je po padcu zavedel,
tipal okoli sebe, začel blazneti, ko je krog in krog čutil sama trupla, kosti in smrt. Bog ve kako se je privlekel do stene, se s šklepetajočimi zobmi naslonil obnjo, se v sili svojega zdravja in v zavesti, da je nedolžen, boril s smrtjo dan, dva, tri.
Tulil je noč in dan v grozi, dokler ga ni zlomilo. Kako je bilo ob njegovi mrtvaški pesmi tistim v taboru?

ZDI SE MI SKRAJNO NEOKUSNO IN NESRAMNO, DA SE DANES POSTAVLJA SPOMENIK DOMOBRANSTVU, KI JE V NAŠI ZGODOVINI ČRN MADEŽ - IZDAJALCI

Tudi jaz nasprotujem postavitvi takšnega spomenika, ker vemo kdo je kaj bil in za kaj se je boril. Mislim tudi da se je z leti že marsikaj pozabilo in zvodenelo, sedaj pa bi ponovno nekaj obujali in netili sovraštvo.

Malo berem tele komentarje!

Ja ubogi Slovenceljni, spet vas je "NAS JE" Alenčica vrgla na šajbo in nam dala novo kost za glodanje, da pozabimo na novi DDV, izginule miljarde, itd itd, da ne naštevam. Ko tako pljuvate na slo izdajalce ala domobrance, a se kdo vpraša kaj pa so vsi ti naši parlamentarci ki smo jim dali svoj glas? Ali jim lahko kdo reče kaj drugega kot izdajalci slo naroda?! Vprašajte se presvetli Slovenceljni, ki smo tiho kot ovce in zgrabimo vsako usmrajeno kost, ki nam jo vržejo. Sami smo si krivi, prav nam je. še huje naj bo, pa še se ne bomo zbudili in odprli oči. Škoda komentarjev ki jih berem, saj jih večina zna pisat, srfat, zagrabit vsako pikantno novico iz rumenega tiska, ma da bio odprli oči, se zbudili in realno razmišljani, to pa ne. Zaspani slo narod, nič ne bo iz tega, polne usta nas je, ampak žal hijene že čakajo, nekaj čez Kras, nekaj čez Karavnke in ostalo proti Slavoniji, tako se bo to končalo. Žal in prav je tako, saj nismo sposobni sami živeti.

Čudno, da so ti strašni morilci sploh koga pustili pri življenju. Žal, vaše starše, ki so potem rodili otroke, ki lažejo, po krivem obtožujejo in sprevračajo resnico, ter širijo klevete, ki so jih poslušali od svojih staršev, zapriseženih okupatorju. Ne glede na to, da je bila resnica že zdavnaj ugotovljena in povedana, v svoji pokvarjenosti še kar rinejo svoje in polivajo poštene ljudi s svojim drekom. Sprašujem se, kaj bi radi? Če so prepričani, da so bili osvoboditelji samo navadni, podivjani morilci, zakaj to gledajo? Saj se lahko preselijo v Argentino, med svoje čudovite brate, ki so se kot podgane zalezle tja. Tako jim ne bo treba poslušati slovenskega jezika, proti čemur so si prizadevalo beli, ko so hlapčevali fašistom in nacistom. Prav smilijo se mi, da še naprej vztrajajo v istem okolju s potomci borcev, partizanov, ki so jim zagotovili svobodno življenje na slovenski zemlji in ohranili slovenski jezik. Konec koncev pa je škoda vsake debate z vami, saj imate verjetno vsi potrdila psihiatrične klinike o svoji silni omejenosti.

se strinjam