Izjava Združenja raziskovalcev v RS ob popravljenem predlogu Zakona o raziskovalni in inovacijski dejavnosti, december 2019
Izjava Združenja raziskovalcev v RS
ob popravljenem predlogu
Zakona o raziskovalni in inovacijski dejavnosti, december 2019
Po javni razpravi, aprila–maja 2019, se je pričakovalo od predlagateljev zakona, glede na številne pripombe na ta predlog, da bodo h končnemu oblikovanju zakona vključili vse, ki so nanj v javni razpravi dali svoje pripombe, oziroma, da jih bodo seznanili z novo verzijo zakona. O novi popravljeni verziji smo bili predlagatelji pripomb obveščeni šele konec decembra 2019 preko poročanja novinarke Dela in preko prispevka dveh raziskovalcev (Delo, Sobotna priloga, 4. 1. 20) in intervjuja (Delo, 9. 1. 2020).
Očitno je, da vodi predlagatelj zakona zelo selektivno razpravo o tem zakonu, kljub temu da znanstvenoraziskovalni potencial šteje več kot deset tisoč raziskovalcev in več kot tisoč jih deluje v tujini (društvo VTIS). Veliko število raziskovalcev je plod smele pretekle politike v znanosti, še iz časa skupne države. Naj omenimo le projekt »2000 Mladih raziskovalcev«. Temu bi logično lahko sledil ukrep »2000 novih programov«. Kriza financiranja je pokazala, da se za ustvarjeni raziskovalni potencial ne vodi prave razvojne strategije. To se kaže ob sedanjih polemikah priprave zakona, ki omogoča, da se naučimo na napakah in izboljšamo sistem upravljanja tega zelo pomembnega sektorja naše družbe, ki ustvarja dodano vrednost.
Namen ustanovitve Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) je bila nadgradnja zastarelega načina delitve javnih sredstev z uvedbo mehanizma svobodne konkurence za pridobivanje javnih finančnih sredstev. Ta nadgradnja je omogočila razvoj konkurenčne znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Zmanjkalo pa je sredstev. Novi predlog zakona zelo dobro načrtuje povečanje sredstev, a ob tem uvaja tudi nelogično omejevanje svobodne pobude pri angažiranju kadrovskega potenciala. Nekoliko nerodno je, da se pri tem oddaljuje od ciljev zapisanih v Ustavi RS ter v Pogodbi o delovanju EU. Posebej je zaskrbljujoče, da predlagani sistem uvaja diskiminatorne zahteve za raziskovalne skupine iz pravno različnih ustanov. Merila za visoka pričakovanja pri doseganju rezultatov v znanosti morajo omogočati napredek vsem raziskovalcem, brez privilegijev.
Zaradi nastale finančne krize in tudi zaradi smelih sprememb iz preteklosti (2000 Mladih raziskovalcev) se je izkazalo, da ne znamo več streči razvoju sektorja za znanost in se kreativni sadovi ustvarjanja ne prelivajo učinkovito v pridobivanje dodane vrednosti, ki je na dolgi rok ključna za dobrobit celotne družbe.
Kriza se zrcali tudi v tem, da ARRS in resorno ministrstvo nista povsem uspela rekrutirati najuspešnejših kadrovskih potencialov v znanstvenoraziskovalnem delu, da bi se kapacitete in zmožnosti za razvoj na tem področju izboljševale. Namesto tega je način upravljanja pospeševal povprečnosti z bohotenjem pravilnikov. Umanjkali so ustrezni vodstveni mehanizmi za izpeljevanje odgovornih odločitev, kam in kako usmerjati znanost, ki jih ni bilo mogoče uvesti v ta sistem.
Kriza pa je tudi priložnost. Znaten kadrovski potencial je treba bistveno bolj intenzivno angažirati, da s svojo ustvarjalnostjo in delom lahko vrnejo družbi to, kar jim je namenila.
Razvojna strategija mora izžarevati smelost, pozitivnost in zaupanje v lastne kadrovske potenciale. To pa se odmika v novem predlogu zakona, kar se kaže v odmevih v javnosti.
Kot lahko beremo, ta nova dopolnjena verzija predloga zakona sproža v javni znanstvenoraziskovalni srenji številna nova vprašanja in dileme. Iz medijev lahko razberemo, da predlagani zakon sledi interesu omejevanja avtonomije javnih (državnih) zavodov in izključevanju starejših raziskovalcev.
Iz neformalno pridobljenega predloga tega zakona pa lahko razberemo še drugo dimenzijo tega zakona. Predlagatelj namerava koncesirano raziskovalno dejavnost omejiti do te mere, da lahko govorimo o njenem ukinjanju. Prav slednja pa prispeva h svobodni konkurenčni sposobnosti naše države in vključevanju mladih iz tujine.
Zato se utemeljeno postavlja vprašanje: Kaj želi predlagatelj doseči s tem zakonom?
Vezanje financiranja raziskovalne dejavnosti na BDP je sicer pomembna postavka tega predloga zakona, a to še zdaleč ni dovolj, da bi bil ta predlog zakona, glede na odzive v medijih in argumente te izjave, sprejet kot zakon, ki bo omogočil razvoj raziskovalne in inovativne dejavnosti v dobro Slovenije, in sicer na način smelega usmerjanja kadrovskega potenciala, ki smo ga ustvarili.
Hiter razvoj Slovenije je mogoč samo z odpiranjem prostora za raziskovalno in inovativno dejavnost, ne z njenim omejevanjem. To trditev argumentiramo z naslednjimi navedbami:
1. Podlaga temu predlogu zakona je Resolucija o raziskovalni in inovativni strategiji Slovenije 2011–2020. Danes, januarja 2020, deset let po njenem nastanku, je ta resolucija izgubila svojo aktualnost v današnjem premisleku o perspektivah razvoja znanosti v Sloveniji. Raziskovalna dejavnost in njena področja delovanja so v zadnjem desetletju dobile širše okvire delovanja, ki jih ta resolucija in tudi nov predlog zakona ne upoštevata pri oblikovanju širših smernic za razvoj znanstvenega raziskovanja (razvoj javnih in zasebnih raziskovalnih inštitucij, raziskovalni start up programi …).
2. Raziskovalci so ključni za ustvarjanje novih vrednosti. Inštitucije imajo pri njihovem delu samo posredno vlogo. Kvaliteta raziskovalca/-ev je tisto, kar bi morala Slovenija prepoznati in uporabiti v svojem stremljenju k vrhunskosti. Tudi za prebojni pospešek industrije. Njihov status ali starost ne smejo biti omejitve za njihovo delo.
3. Predlagatelj s tem zakonom uvaja etatistično pojmovanje razvoja znanosti, v katerem bodo raziskovalci in inštitucije podrejeni političnim vplivom, ki naj bi prevzeli pobudo, realizacijo in nadzor nad njenim delovanjem. Najpomembnejše za razvoj znanosti pa je prav njegova avtonomija in konkurenčna okolja, saj se lahko samo tako presega povprečnost in dosega vrhunskost. Razvoj, uspešnost in odličnost, ki so ga nekatere raziskovalne organizacije (državne in zasebne) dosegle v zadnjih 15 do 29 letih v javni službi, je nesporen, zato omejevanje tega področja ni na mestu, niti upravičeno ali opravičljivo.
4. Izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti je storitev nepridobitne dejavnosti, ki jo potrebuje država za svoj razvoj. Naroča jo preko javnih razpisov in dolžnost države je, da jo omogoči brezprednostne pravice pod enakimi pogoji vsem izvajalcem v množici kadrovskega potenciala, ne glede na njihov pravni status, kot je bilo to urejeno tudi doslej.
5. Republika Slovenija je na podlagi Ustave in članstva v EU ter s Pogodbo o delovanju EU sprejela vrednote, kot so: enakopravnost, svoboda ustvarjanja in dela ter konkurenčnost. Samo z doslednim sledenjem tem vrednotam se bo lahko uveljavljala kot sodobna demokratična družba.
Zato člani Združenja raziskovalcev v RS z dobrimi nameni predlagamo predlagatelju zakona:
1. Da ponovno odpre možnosti za oblikovanje modela upravljanja znanosti, da bi v pospešenem procesu v najkrajšem možnem roku dodali obstoječi Resoluciji smel in vključujoč pogled na razvoj znanosti za prihodnje obdobje.
2. Da se ob tem v javni razpravi s širokim konsenzom določijo izhodišča zakona.
3. Da se oblikuje nov predlog zakona, ki bo odseval pozitivizem in zaupanje v lasten kadrovski potencial raziskovalcev v RS in tistih slovenskih raziskovalcev, ki delujejo v tujini in pospešil bodoči razvoj raziskovalne in inovativne dejavnosti na temelju povečevanja zmožnosti za delo razvitega kadrovskega potenciala naše države.
S sledenjem tej izjavi in navedenim predlogom, bi se predlagatelj zakona izognil nezadovoljstvu z zakonom v strokovni javnosti in nepotrebni politizaciji te dejavnosti in pomislekom, da v ozadju »nekdo« uveljavlja parcialne interese.
Podpisniki: Igor Grdina, Peter Jambrek, Miomir Knežević, Dean Komel, Mira Miladinović Zalaznik, Bernard Nežmah, Primož Rožman, Polona Tratnik, Tomaž Zalaznik, Robert Zorec
Združenje raziskovalcev v RS Stopite v stik z avtorjem peticije