Pozdravljeni, leta 2017 sem tudi sama podala vladi predloge s pomocjo zensk, ki so bile spolno nadlegovane ali posiljene. Velikokrat sem se pojavljala v medijih, da bi ozavescala in spremenila kaj v Sloveniji. Moja zgodba je bila, da so mi podtaknili drogo v lokalu, sama imam izbrisan spomin. 3 osebe so nato prisle v moje stanovanje, drugi dan sem ugotovila, da sem bila posiljena. Seveda je bilo dokazov premalo. Borila sem se par let. Srecevala z vsemi moznimi lazmi, groznjami, da sem kriva sama, da sigurno sem se toliko napila, da sem bila sigurno oblecena pomankljivo, ceprav sem imela trenerko in majico. Da iscem samo pozornost itd. V mojem primeru je prislo tudi do poznanstva med policijo in storilci. Prirejanje izjav natakarice itd. Zaradi tega sem tudi oddala prijavo na SDT, ki je zadevo seveda zavrnilo zaradi pomanjkanja dokazov. Imela sem vec pric, ki so se v vecini ustrasile in na koncu izjavile, da me ne poznajo, ali pa so lagali. Takrat sem tudi sumila, da je policist, ki sem ga prijavila podkupil mojo prico. Dobila sem takoj nazaj ovadbo za zaljivo obdolzitev, ki pa je kasneje bila umaknjena, ko sem pisala tudi predsedniku drzave, takratnemu Borutu Pahorju, ter generalnemu direktorju policije, ker so primer ponovno pregledali. Povabili so me tudi na PP, ds sem se enkrat poslusala lazi kako so oni naredili vse. Pisala sem tudi varuhu za clovekove pravice, kateri mi je povedal, da sem storila vse kar sem lahko.
Me pa moti dejstvo, da ima storilec manjso kazen, ce je pod vplivom drog ali alkohola.
Moji predlogi med drugimi so bili:
1. Vsaka spolna zloraba bi se morala jemati zelo resno, policisti že v startu morajo narediti VSE, da poiščejo krivca in dovolj dokazov za nadaljevanje. Posebaj bi poudarila: policisti, ki so v sorodstvenem ali prijatelskem razmerju z osumljenci ali zaslišanci ne bi smeli zasliševati osumljencev in drugih oseb, ki so povezane s primerom. Dogajajo se ponarejanje izjav, prav tako bi morali policisti snemati vsaj zvočno te izjave na policijskih postajah. Ker se potem zgodi, da so izjave prirejene v škodo oškodovancev. Vsi vemo, da se da tudi podkupiti koga.

2. Posiljevalci, ki so kaznovani bi morali dobiti višje kazni. Saj uničijo žrtvino življenje. Žrtve morajo celo življenje živeti s podoživljanji in v strahu, kaj se bo zgodilo, ko pride posiljevalec na prostost? Bo spet posiljeval? Prav tako, posiljevalci ne bi smeli imeti možnosti predčasnega izpusta iz zapora ali pa hišni pripor. Take ljudi, ki posiljujejo bi morali zapreti v samico in ne v oddelek, kjer je z drugimi osebami in živijo kot v hotelu.

3. Ko tožilstvo zavrne primer, imaš časa 8 dni za pritožbo. Ta rok bi bilo treba nujno podalšati. Ker žrtev ni sposobna v 8 dneh niti se postaviti na noge, kaj šele iskati pomoč, rešitve kam se sploh obrniti in kako se pritožiti.

4. Na sodiščih bi morali priznati detektor laži za tiste, ki ne priznajo in tam, kjer ni dokazov

5. Tudi, če tožilstvo zavrne primer bi morala policija avtomatsko dati prepoved približevanja, saj storilec, ki ve, da je primer zavržen in, da iz tega ne bo nič, lahko žrtvi kaj naredi. Kdo bo pa potem odgovarjal, ko ne boste zaščitili žrtev?

6. Vsaki žrtvi, ki nima dohodkov in je socialno ogrožena bi morali odobriti avtomatsko brezplačno pravno pomoč, tudi za predkazenske postopke. Naj omenim, da sem bila takrat brezposelna in mi NI pripadala brezplacna pravna pomoc.

7. Primeri spolnih zlorab nikoli ne bi smeli zastarati.

V mojem primeru mi niso vzeli krvi za ugotavljanje GHB ali drugih drog, ker je minilo prevec casa. Prav tako niso preverili storilce, v mojem stanovanju so nasli bel prah, ki pa ga niso mogli analizirati, ker ga je bilo premalo. Jaz sem storila napako, ko nisem prijavila takoj. Stusirala sem se ze veckrat preden sem odsla na pregled. Vseeno so nasli sledi sperme enega izmed storilcev. Ampak je on rekel, da sem v spolni odnos privolila. Ceprav je vec pric potrdilo, da mi je bilo slabo, da mi je slo na bruhanje, da sem bila neodzivna. Sla mi je tudi pena iz ust. Neuradno sem dobila informacijo policista, kateri je povedal, da bo premalo dokazov, vsi so govorili, da so sodisca placljiva itd. Zato sprva nisem zelela, da gre primer na sodisce. Ker sem bila takrat brezposelna in sem se ustrasila. Kot zrtev sem bila v soku. Sele po 3 dneh sem naredila prijavo in izvedela, da to ni placljivo. Mene kot zrtev so zaslisali miljonkrat, njih kot storilce samo 1x, zaslisanje je vodil policist, ki pozna storilce in takratnega lastnika lokala, kjer sumim, da so mi podtaknili drogo.
Udelezila sem se tudi predavanja neke sodnice, ki je povedala, da tozilstvo najveckrat deluje po naslednjem principu. Ko policija zakljuci preiskavo z porocilom, da ni dovolj dokazov, da tozilstvo to samo prepise. Zato so primeri zavrnjeni.
V zakonu je napisano, da oseba, ki je oslabela, ji je slabo itd... Da ni zmozna sodelovati, odlocati o sebi ne sme druga oseba to izkoristiti, ker je to spolna zloraba slabotne osebe. Hkrati pa so meni policisti napisali v zakljucku preiskave, da ni bilo moc dokazati, da sem bila oslabela. Kljub vsem osebam, ki so povedale kaksna sem bila. Tukaj sem videla, da so bila v igri poznanstva in cimprej zakljuciti primer.
Skratka, upam, da se v Sloveniji kaj premakne v to smer.
Srecno!

Laura Poglajen

#2: -