#1: -  

 V splavu se ženska odloči o svojem telesu. Odloči pa se tudi o telesu nekega drugega človeka, še posebej pa o življenju ali smrti(!) tega drugega človeka. Noben človek ni in ne bi smel biti last drugega. Govoriti, da zarodek ni človek, je v nasprotju z znanstvenimi dognanji.

Splavljeni otrok je lahko tudi punčka - kje so njene ženske pravice? Kje je njena pravica, da se sama odloči o svojem telesu? Temu bi lahko rekli tudi nestrpnost do predrojstvenih ljudi. Brez spoštovanja pravice do življenja, odpade tudi vsakršen boj za vse ostale pravice.

Boj za pravico do življenja za vse ljudi od spočetja do naravne smrti ni religiozen problem, ampak je to stvar človekovih pravic. Znanost je jasna, kdaj se začne novo človeško življenje: ob spočetju. Obstaja kar nekaj skupin, ki opozarjajo na tovrstno kršitev pravice do življenja, ki nimajo veze z religijo. Na facebooku so tako: Secular pro-life, Plagal, Feminists for life, Humanists for life, Liberals for life, idr.

Posilstvo je grozna stvar in povzroči travmo. Vendar splav te travme ne odpravi. Z ustreznim svetovanjem ženska, ki zanosi v posilstvu, otroka sprejme, oziroma ji sprejeti otrok tudi pomaga prebroditi travmo posilstva. Otrok tudi ni kriv za očetov zločin.

Ste že videli, kako poteka splav? Ste že videli, kako razvit je otrok v času splava? NEinformiranost v dobi informacij je stvar izbire in ustvarja tabuje. Na youtubu so neki posnetki za nosečnice v slovenščini.

Leta 1977 je bil uzakonjen splav "na zahtevo", prej pa druge oblike (bolan plod, posilstvo, ipd.). Vsi, ki smo rojeni po letu 1977, smo lahko samo veseli, da smo pravzaprav preživeli nekakšen genocid.

Za konec: obstaja še ena možnost izbire, ki je za žensko lahko enako težka, kot splav ali materinstvo, a je hkrati sočutna do otroka. To je POSVOJITEV. Približno 500 parov v Sloveniji čaka, da bi posvojili.