Kmalu potem, ko so odšle ven v gozdove prve komunistične edinice pod lažnim imenom \'\"Osvobodilne fronte\'\" (OF), so pričele po vsej deželi izvajati najstrašnejše nasilje z ropi in umori. V Ljubljani so pričeli z atentati in umori že jeseni l. l941.

Komunisti in njih zavezniki v Sloveniji so takoj ob pričetku svojega \'\"osvobodilnega gibanja\'\" sestavljali sezname oseb, ki so jih določili za moritev oziroma likvidacijo, kot so rekli. Na te likvidacijske liste so prišli predvsem člani jugoslovanske vojske v domovini oziroma Mihajlovičevi podporniki, duhovniki, ki so odločno nastopali proti komunistični ideologiji, člani Katoliške akcije in sploh zavedne vodilne osebnosti, o katerih so računali, da jih komunisti ne bodo mogli nikdar pridobiti za sodelovanje.

V komunističnem arhivu v Ljubljani so kasneje protikomunisti našli kartoteko karakteristik, ki so jih komunisti sestavljali, in sezname oseb, ki so bile določene za likvidacijo. V Ljubljanski pokrajini, to je v onem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani in ki je štel nekako 300.000 prebivalcev, je bilo od komunistov dolotenih nekako 50.000 - reci in piši: petdeset tisoč - oseb za umoritev (\'\"likvidacijo\'\"). (Albert Svetina v svoji knjigi omenja nekako 40.000 žrtev)

V očtini Stari trg pri Rakeku so našli tak seznam oseb, ki so bile določene za pokolj: med okrog 4.500 prebivalci te občine je bilo zaznanih okrog 500 za likvidacijo in so jih nato komunisti nekako toliko res pobili.

Iz občine Cerklje pri Kranju imamo pričo, Grkmana Petra iz Spodnjega Brnika, ki je v pričetku sodeloval z Osvobodilno fronto, misleč, da je to res narodno-osvobodilno gibanje, kasneje pa se je od nje ločil, ko je spoznal njen pravi obraz. Ta priča je videla pri voditelju OF v Cerkljah Julčetu Lapajnetu seznam oseb iz cerkljanske občine, ki so bile določene za pokolj. Na tem seznamu so bili sam odlični in vodilni fantje iz katoliškega prosvetnega društva, vsi odločni nasprotniki nemškega okupatorja. Ti poboji bi se morali po naročilu Julija Lapajneta izvršiti že novembra 1941, pa jih je preprečil Grkman, ki je bil takrat še komandant oddelka Osvobodilne fronte.

Na podlagi teh likvidacijskih seznamov so nato komunisti na- silno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umo- rili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo - dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drogih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistiEno revolucijo, nam popolnoma zanesljive priEe podajajo isco sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tri tisoč oseb, dasi ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v masah ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuthinjski dolini, kot kaieca oba zapisnika v tej knjigi.

Na podlagi teh likvidacijskih seznamov so nato komunisti nasilno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umorili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo - dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drugih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistično revolucijo, nam popolnoma zanesljive priče podajajo isto sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tisoč oseb, da si ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v masah ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuthinjski dolini, kot kažeta oba zapisnika v tej knjigi.

Kakor v vseh komunističnih revolucijah, tako so tudi v Sloveniji (in to med tujo okupacijo!) skušali s terorjem in masovnimi umori prestrašiti prebivalstvo, da bi se ne upalo upreti komunističnemu nasilju.

#218: resnicabozmagala -

Piši pravljice kje drugje, LAŽNJIVEC!

 

#218: resnicabozmagala -

1. Najprej nekaj osebnostnih lastnostih partizanov:

- med partizani, s katerimi sem jaz prišel v stik, ni bilo niti enega z zveriženo osebnostjo, vsi so bili urejeni in predani naši stvari,
- da bom do konca iskren, povem, da sem poznal enega partizana, ki je s preveliko gorečnostjo (vendar legalno in legitimno) streljal na smrt obsojene partizane,
- vsi partizanski komandanti, ki sem jih osebno poznal, so bili v danih razmerah genialni in do konca pošteni možje in bojevniki, ki so tudi do žensk, svojih prijateljic, gojili veliko spoštovanje, kar razodeva njihovo osebnostno urejenost,
- predvsem pa so bili partizani-borci zelo modri in predani svojemu narodu, zato so se tudi odločili za boj proti okupatorju, ne pa za zaroto proti svojemu narodu.

2. Sedaj pa še o poglavitnih osebnostnih značilnostih belogardistov:

- o vseh, ki sem jih osebno poznal, sem ugotovil eno ali obe od naslednjih dveh značilnosti: bili so zarukani ali/in psihopati (motene osebnosti):

- zarukani (saj med njimi ni bilo niti enega odličnega učenca) zato ker niso spregledali izdajalske vloge katoliške duhovščine na čelu z italijanskim podložnikom, škofom Rožmanom (glej knjigo I. Jan: Škof Rožman), obenem pa so zaupali in verjeli našemu nebogljenemu človečku, župniku na Mirni, Jakobu Širaju, ki sploh ni imel lastnosti moža, pač pa klavrnega potuhnjenca (se pravi psihopata) in izdajalca, zato je bil po vojni obsojen na zaporno kazen; tudi tisti, ki bi se radi izmuznili odgovornosti za izdajstvo s trditvijo, da so bili zavedeni, spadajo med skrajne zarukance, saj zaradi zarukanosti niso bili sposobni razlikovati med okupatorji in uporniki proti okupatorju (naj povem, da smo imeli v mirenski dolini vsi možnost, da posnemamo zgledne partizane: nadučitelja Franca Lunačka /ki so ga belogardisti zverinsko ubili/, Ladota Kocijana, Marka Bulca in druge),

- psihopati pa so bili zato ker so se kot Hitlerjevi podrepniki (to je pravi ljudski izraz za njihovo početje) borili proti svojemu narodu, kar gre v kontekst neodpustljivega narodnega izdajstva, kateremu podležejo izključno motene osebnosti (glej temeljne knjige o izdajalcih slovenskega naroda: 1. F . Saje: Belogardizem; 2. S. Grgič: Zločini okupatorjevih sodelavcev 1., 2. in 3 del; 3. T. Ferenc: Dies Irae),

- s psihiatričnega vidika štejem za psihopate tudi vse ljudi, zlasti razne pisune - sedanje zagovornike belogardizma, ki so tako predrzni in nesramni, da zagovarjajo njihovo klečeplazenje Hitlerju; s svojim zagovarjanjem belogardizma razodevajo svojo brezmejno sovraštvo in maščevalnost do upornikov proti okupatorju, seveda pri tem ne upoštevajo temeljnega dejstva izdajstva, da so belogardisti prisegli Hitlerju in so zato zaslužili smrtno kazen.