previsoki avtorski honorarji

Žal javnost ne ve, kako je pravzaprav financirana raziskovalna dejavnost. V raziskovalni dejavnosti ni stabilnega financiranja. Denar za plače raziskovalci pridobijo preko razpisov – torej na trgu. Država nam tistega dne v mesecu, ne nakaže denarja za plače, kot je to npr. pri šolnikih, policistih, zdravnikih oz. večini v javnem sektorju. Za nas so to le mokre sanje. Če raziskovalec ni uspešen in ne pridobi projekta, nima denarja za plačo! Ni denarja za plačo, ni zaposlitve. Seveda ni vse tako črno/belo. Država zagotavlja financiranje programskih skupin in na to vezano pasovno financiranje. A tudi programske skupine niso trajni vir financiranja – odvisne so od uspešnosti raziskovalcev in spet smo na trgu. Za nekatere v raziskovalni dejavnosti je edini zagotovljeni vir zakonsko določeno izvajanje javne službe. No, ni pa država edini vir financiranja. V zadnjih letih pridobimo vse več sredstev iz tujine (EU projekti, bilateralna sodelovanja …). A glej ga zlomka – država ne zagotavlja sofinanciranja projektov iz tujine. Državi se pač ne zdi vredno, da za npr. 25 € dobi 75 € ter pridobi znanje nakopičeno v mednarodnem konzorciju. Pri tem se postavlja vprašanje smiselnosti sistema vrednotenja raziskovalnega dela (unikatno birokratsko numerološko sito namenjeno raziskovalni elit) in obstoja ARRS – ko za posamezno področje z več kot 100 raziskovalci razpiše 1 projekt, ki zagotavlja financiranje 1 do 2 raziskovalca letno. Zaskrbljujoče je dejstvo, da vsebina ni najpomembnejše merilo pridobivanja projektov oz. financiranja: stavimo na abecedno numerologijo (A1, A2, A3, A', A'', A1/2 …) !