Za sprejetje zakona ki bi dovolil evtanazijo.

Sem invalidska upokojenka v 63. letu starosti in sem dosedaj izkusila življenje iz raznih plati. Pri teh letih sem tudi imela priložnost videti življenje, ki to nikakor ni.
Zadnje dni se po medijih preganja pojem evtanazije in se ob tem omenja zdravnika, ki bi naj pomagal nekomu izhoditi v smrt. To ni le Človek z veliko začetnico, ampak ČLOVEK z vsemi velikimi črkami.
Piše se po časopisih, na internetu, govori se po TV... in kdoso tisti, ki so tako glasni in obsojajo evtanazijo? Medtem se pa malega človeka nič ne vpraša!!!
Spet bo o mojem (vašem) življenju odločal nekdo, ki bo zase od nas malih nakradel denarja za deset svojih življenj in si bo tako plačeval rezervne dele človeških organov, ne glede na ceno in negravžen nehuman način pridobitve le-teh.
Vsi se rodimo na to Zemljo, da bi živeli življenje. Če se pa to življenje spremeni v neozdravljivo bolezensko trpljenje, potem več to ni življenje.Trpljenju si pa vsi stremimo narditi konec. Ne čakajoč na boga, ki celo tudi sam pravi:'Pomagaj si sam in Jaz ti bom pomagal.'
Sem globoko verna katoličanka, ki zelo rada preživim trenutke meditacije v cerkvi. Cerkev nasprotuje evtanaziji, čemur jaz ostro oporekam. Če bog ne bi hotel evtanazije, potem ne bi dal človeku spoznanje in znanje, kako jo naj neboleče opravi.
Zdravnika, ki je pokazal humanost, je treba pogumno in glasno podpreti.
Ne bodimo mlačni pred tatovi, ki nimajo duš, ki so nam pokradli državo, uničili delovna mesta, vzeli nam človeško dostojanstvo, nas vsak dan bolj rinejo v revščino, v bolezen, na koncu pa še želijo zakonsko ohranjevati trpljenje, namesto življenja!

Jožefa Hruban