PROTI PREIMENOVANJU PREDMETA ŠPORTNA VZGOJA

V besedni zvezi športna vzgoja je, zame seveda, morda pa še za koga, pomembnejši del beseda vzgoja. Enako mislim za glasbeno in likovno vzgojo, tudi za ti področji si v šoli želim predvsem vzgoje. Pa ne namesto domače starševske vzgoje, da ne bo pomote. No, kar se torej športa tiče, spada v samo besedo šport med drugim tudi tisti najbolj vidni, včasih tako imenovani "gladiatorski šport" (Silvo Kristan). Ta z osnovno lastnostjo športa, se pravi, z njegovo športnostjo, nima kakšne posebne zveze. Za tiste, ki tovrsten "šport" opazujejo bolj od daleč, kar pomeni s kakšnih navijaških tribun ali pa iz kavča pred tv, sta izraza enaka, obema se reče šport, narekovaji pa pri govoru niso slišni. (Ali nič ne gledaš tekem, ja, kakšen športnik pa si?) Mislim, da sodobno gladiatortvo niso prav nič športne igre, so pa namenjene ljudstvu. Poleg kruha. Če sploh zanemarimo vse poškodbe, ki pri pretiranem naprezanju za rezultati nastajajo, je njegov namen samo zmaga, zmaga podobna vojni zmagi, zmaga brez pravil, ekonomska zmaga. Za športna načela tu ni prostora. Ampak če nasprotnika premagaš s kršenjem pravil, potem ga prav gotovo nisi premagal v tej športni igri. Če si v določeni igri slabši, potem je skozi tok igre vse bolj pričakovano, da izgubiš. To je pošteno in športno in se tega, kdo bi si mislil, lahko celo veseliš, saj je poraz v tem primeru vendar pravičen. Vesel si lahko svojega nivoja obvladanja na primer žoge, igrišča, izogibanja nasprotniku in podobnega, skratka svojih spretnosti. Ko igraš proti svojim prijateljem, se lahko veseliš tudi njihove zmage, saj so vendar tvoji prijatelji. Če zveš, da si danes izgubil samo s petnajstimi koši razlike, zadnjič pa s tridesetimi, bi to lahko pomenilo, da si spretnostno napredoval. Kaj pa je več vredno kakor tvoj lasten napredek? Ali je možno, da kakšen out pripada obema ekipama? Ali je možno, da je to vedno sporno? Glede na reakcije možnih povzročiteljev outa bi se to sklepalo, saj oba nasprotnika zahtevata žogo zase. Igralec, ki je dal žogo v out, ve, da jo je dal, le v "gladiatorskem klubu" je "vzgojen", da tega ne sme nikoli priznati. Slavni Maradona je dal na "pomembnem" prvenstvu gol z roko. Ali mogoče ni čutil dotika žoge in roke? Celo nenamerno jo je uporabil, potem pa zamolčal, tako je namreč lahko v državni športni reprezentanci "vzgojen". Zmaga je denarno bistveno več vredna kot športnost, zato je, če se seveda upošteva ta kriterij, celo upravičeno in koristno, da se že v šoli pri predmetu šport (namesto športne vzgoje), naučiš služiti denar. Bolj ko goljufaš, več tekem zmagaš, več denarja zaslužiš, boljši športnik si. Toda taka športnost je športnost z napako, ni namreč športna. Po zgornjem merilu se izraz športna vzgoja v šoli res nahaja na nepravem mestu. Reči bi se mu moralo nešportna vzgoja, rešitev pa bi bila tudi poimenovanje šport, s čimer se potem oba pomena športa kar preprosto združita, nešportnost pa se zamaskira kar s svojim nasprotjem, torej z besedo športnost ali krajše z besedo šport. Šport na ta način začne vsebovati tudi nešport, kar pa je prikladno, če se pri tem predmetu hočemo učiti tudi goljufanja in služenja denarja pod pretvezo športnosti, kar je pa lepa vzgoja. Sploh pa imejmo rajši samo šport in mirno pozabimo na to (športno) vzgojo, saj smo v naši prelepi družbi vendar vzgojeni, pošteni in športni že na tolikih področjih, kajne?