PROTI PREIMENOVANJU PREDMETA ŠPORTNA VZGOJA

Športna vzgoja je vzgojni predmet, torej mora ostati ime ŠPORTNA VZGOJA. Koliko dobrega lahko naredi vzgojni predmet v tako ranljivem razvojnem obdobju otroka: IZBOLJŠANJE SAMOZAVESTI IN SAMOPODOBE. Naši otroci v tem "sivem" obdobju potrebujejo to! Koliko dobrega za otroka, lahko naredimo prav pri športni vzgoji.

Šport zajema nekaj drugega kot športna vzgoja, tu gre tudi za vzgajanje in vzpostavljanje dobrih navad. Drugi razlog pa je tudi ta, da krajšava ŠPO (za šport) je v urniku zelo zelo podobna krajšavi SPO (spoznavanje okolja v prvi triadi) in lahko prihaja do zmede.

#3: -

A bomo potem preimenovali tud SPOLNO VZGOJO v SEKS? :D Bučki kravatarski.

 

Hvala pobudnikom peticije! Naj že končno nosilci sprememb prepustijo odločitev stroki. Brez vzgojnega momenta v športu ni dosežkov, gibalna kultura pa dolgoročno nima perspektive.

Tudi jaz se zahvaljujem pobudnikom te peticije. Menim, da je v tem obdobju še kako pomembna vzgoja, da se lahko kasneje dojame beseda šporr v vsej svoji razsežnosti. Brez vzgoje se tako ali tako ne doseže nobenih dosežkov.

Smisel športne vzgoje je, da v mladini vzbudi željo po gibanju, da jo usvojijo kot nekaj, kar jim lepša in popestri življenje. (O zdravju raje ne govorimo, ker so mladi vsi zdravi, vsaj tako mislijo zaradi svoje mladosti.) Za to pa je potrebno tudi vzgoja. In to športna. Ko bodo to dojeli, se bodo z veseljem ukvarjali s športom. Učiti se šport pa je velika neumnost, ki dela škodo naši mladini.

Jasno je, da se želi s takimi in drugačnimi ukrepi v šoli izpodriniti vlogo vzgoje kot take. Obenem ostaja neizpodbitno dejstvo, da ob odsotnosti športne vzgoje, športne aktivnosti kot take, v šoli niso izvedljive in tudi ne varne.

Poleg tega namen športnih aktivnosti v šoli ni, ponavljam ni primarno tekmovalen, temveč aktivnosti, poleg učenja športnih veščin (šp. panog), služijo na primer tudi kot vzgojno sredstvo za učenje zdravega življenjskega sloga (in s tem potencialnega zmanjšanja stroškov zdravstvene blagajne na dolgi rok).

Preko športnih iger se izvršuje tudi učenje sposobnosti sodelovanja in pridobivanje pozitivnih socialnih veščin, ki so nujne za normalno družbeno udejstvovanje posameznika v življenju in še mnogo drugih za življenje še kako pomembnih veščin in ciljev, ki jih pri drugih predmetih ni mogoče dobiti (zato tudi je športna vzgoja del šolskega kurikuluma).

 

Šport kot tak, pa že po terminu samem pove točno kaj bi se iz kurikuluma sedanje športne vzgoje črtalo in jasno je tudi, zakaj je to v tej družbeni situaciji tako zelo pomembno-samo malo je treba poznati celotno sliko in situacijo.

Šport je nadrejen pojem, to je dejstvo, in vključuje vse - od športne vzgoje, rekreacije, vrhunskega športa itd. Že sedaj imajo nekateri izrazito odklonilen odnos do športne vzgoje, beseda Šport pa povprečnega posameznika, na področju športa laika, najprej asociira na tekmovalni šport. Tega pa v šoli ne sme biti, oziroma, da ne bom narobe razumljena, ni glavni in edini namen športne vzgoje tekmovanje. Otroke moramo naučiti (in vzgojiti) različnih vsebin, da si bodo kasneje izbrali tisto, ki jim bo najbolj všeč, kjer bodo najbolj uspešni, kjer se bodo najbolje počutili, da se bodo z njo ukvarjali v obdobju odraslosti. Načeloma bi to lahko počeli tudi, če bi se predmet imenoval kakorkoli. Obstaja pa resna bojazen, da bi športna vzgoja takšna, kot je sedaj, lahko izgubila svoje mesto v rednem programu OŠ. Kajti Šport je v očeh laikov tekmovalni šport... to pa ne sodi v šolo. To je le ena od bojazni... strinjam pa se z vsem zgoraj napisanim.

Sem profesorica športne vzgoje, torej strokovnjak in ne laik. Če prav razumem, ste si napačno tolmačili moj komentar pod številko 8. S tolmačenjem športa kot nadpomenke se v tem primeru  strokovno ne strinjam. Zakaj? Preprosto, ker se šport kot tak v študijski oblik, na Fakulteti za šport, zgolj zaradi logstičnih razlogov, deli na tak način, a semantično in življenjsko (torej v praksi) je zadeva specifična in razložena v komentarju številka 8, čigar glavni namen je tolmačenje dejanja poskusa preimenovanja predmeta kot takega. Zato menim, z vsem spoštovanjem, da neko pavšalno spuščanje v sam predmet in njene vsebine, zgolj iz stališča posameznika tu ni predmet te tematike, kot tudi ne besedotvorje.  Se pa popolnoma  strinjam z drugim delom odstavka, ki ponovno povzame tisto kar je z drugimi besedami zapisano tudi že predhodnem komentarju.

 

#10: - Re:

Joj, nikakor nisem napačno tolmačila vašega odgovora,  niti nisem odgovarjala na vaš komentar. Moj komentar je bil splošen, pač pojasnilo k temu, kar se dogaja. Glede na to, da imamo v slovenskem prostoru kar nekaj prispevkov na temo športne terminologije ter posledično tudi različnih opredelitev posameznih izsekov športa, pa se mi zdi še toliko bolj pomembno, da smo pri uporabi le te vsaj mi - strokovnjaki - natančni. Zato ni vseeno, kako se imenuje predmet, ki ga poučujemo v šoli. Mi razumemo, stavek, ki sem ga pred kratkim slišala od cenjene akademske kolegice pa se je nanašal točno na napačno razumevanje termina, ki je od letos veljaven v šolskem prostoru. Torej, še enkrat - moj odgovor se ni nanašal na vaš komentar.

Če bi se dalo, bi predmet preimenoval nazaj v telesna vzgoja.

škoda denarja

V besedni zvezi športna vzgoja je, zame seveda, morda pa še za koga, pomembnejši del beseda vzgoja. Enako mislim za glasbeno in likovno vzgojo, tudi za ti področji si v šoli želim predvsem vzgoje. Pa ne namesto domače starševske vzgoje, da ne bo pomote. No, kar se torej športa tiče, spada v samo besedo šport med drugim tudi tisti najbolj vidni, včasih tako imenovani "gladiatorski šport" (Silvo Kristan). Ta z osnovno lastnostjo športa, se pravi, z njegovo športnostjo, nima kakšne posebne zveze. Za tiste, ki tovrsten "šport" opazujejo bolj od daleč, kar pomeni s kakšnih navijaških tribun ali pa iz kavča pred tv, sta izraza enaka, obema se reče šport, narekovaji pa pri govoru niso slišni. (Ali nič ne gledaš tekem, ja, kakšen športnik pa si?) Mislim, da sodobno gladiatortvo niso prav nič športne igre, so pa namenjene ljudstvu. Poleg kruha. Če sploh zanemarimo vse poškodbe, ki pri pretiranem naprezanju za rezultati nastajajo, je njegov namen samo zmaga, zmaga podobna vojni zmagi, zmaga brez pravil, ekonomska zmaga. Za športna načela tu ni prostora. Ampak če nasprotnika premagaš s kršenjem pravil, potem ga prav gotovo nisi premagal v tej športni igri. Če si v določeni igri slabši, potem je skozi tok igre vse bolj pričakovano, da izgubiš. To je pošteno in športno in se tega, kdo bi si mislil, lahko celo veseliš, saj je poraz v tem primeru vendar pravičen. Vesel si lahko svojega nivoja obvladanja na primer žoge, igrišča, izogibanja nasprotniku in podobnega, skratka svojih spretnosti. Ko igraš proti svojim prijateljem, se lahko veseliš tudi njihove zmage, saj so vendar tvoji prijatelji. Če zveš, da si danes izgubil samo s petnajstimi koši razlike, zadnjič pa s tridesetimi, bi to lahko pomenilo, da si spretnostno napredoval. Kaj pa je več vredno kakor tvoj lasten napredek? Ali je možno, da kakšen out pripada obema ekipama? Ali je možno, da je to vedno sporno? Glede na reakcije možnih povzročiteljev outa bi se to sklepalo, saj oba nasprotnika zahtevata žogo zase. Igralec, ki je dal žogo v out, ve, da jo je dal, le v "gladiatorskem klubu" je "vzgojen", da tega ne sme nikoli priznati. Slavni Maradona je dal na "pomembnem" prvenstvu gol z roko. Ali mogoče ni čutil dotika žoge in roke? Celo nenamerno jo je uporabil, potem pa zamolčal, tako je namreč lahko v državni športni reprezentanci "vzgojen". Zmaga je denarno bistveno več vredna kot športnost, zato je, če se seveda upošteva ta kriterij, celo upravičeno in koristno, da se že v šoli pri predmetu šport (namesto športne vzgoje), naučiš služiti denar. Bolj ko goljufaš, več tekem zmagaš, več denarja zaslužiš, boljši športnik si. Toda taka športnost je športnost z napako, ni namreč športna. Po zgornjem merilu se izraz športna vzgoja v šoli res nahaja na nepravem mestu. Reči bi se mu moralo nešportna vzgoja, rešitev pa bi bila tudi poimenovanje šport, s čimer se potem oba pomena športa kar preprosto združita, nešportnost pa se zamaskira kar s svojim nasprotjem, torej z besedo športnost ali krajše z besedo šport. Šport na ta način začne vsebovati tudi nešport, kar pa je prikladno, če se pri tem predmetu hočemo učiti tudi goljufanja in služenja denarja pod pretvezo športnosti, kar je pa lepa vzgoja. Sploh pa imejmo rajši samo šport in mirno pozabimo na to (športno) vzgojo, saj smo v naši prelepi družbi vendar vzgojeni, pošteni in športni že na tolikih področjih, kajne?

preimenovanje predmetov je brezpredmetno, očitno so nekje na zavodu ali ministrstvu še ljudje, ki nimajo pametnega dela in počnejo neke stvari zaradi dela. To so dejanski viški, ki bi jih bilo potrebno odstraniti.

#15: -

Vsi se osebno preimenujmo v Sulejman Veličastni in bomo rešeni vseh problemov!

Politizacija, negativna korporacijska ekonomizacija in globalizacija športa je kruta REALNOST. Dogaja se na vseh ravneh - tudi v šolskem sistemu in pri sami vzgoji. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi največjo vrednost športne vzgoje v šolskem sistemu, ki ima enega od temeljnih ciljev "vzgojo" mladih, prepustili "športnim politikantom in mešetarjem".