Marija Smrke je imela odrezane prsi, Albin Pehani pa spolovilo in oba uhlja ...
Marca 1944. leta so nemška letala bombardirala Žužemberk in porušila več hiš. Med ranjenci je bil mlad, zal partizan kateremu so zdravniki amputirali nogo.
Me bo še maralo dekle? je v bolnišnici od jutra do večera razmišljal, ko se je s pomočjo palic učil hoditi po eni nogi. Ko je okreval, se je napotil v Žužemberk k svoji izvoljenki.
Srečala sta se ob Krki.
"Cirila," je veselo kriknil in ji pomahal, naj mu priteče naproti. Najraje bi kot ptica poletel do nje in jo objel. Dekle je obstala, ga zaničljivo pogledala, mu pokazala jezik in se nasmejala:
"Prav ti je,"
V njegovih očeh je ugasnila luč. Prej veseli obraz je pokrila sivina.
"Sramuješ se invalida, kaj?" je užaljen sklenil, ona pa se je zasukala in odšla.
Vsi upi so pogoreli. Nobena ga ne bo več marala.
Nekega dne se je pri mladem partizanu oglasil divizijski obveščevalec Marko in ga začel sprašeavati o Cirili.
"Ne sprašuj me o njej," mu je odgovoril, "zapustila me je."
"Cirila ni vredna tvoje ljubezni," ga je tolažil obveščevalec in nadaljeval: "Zvedeli smo, da je vohunka. Saj te sploh nikoli ni imela rada. Ljubica domobranskega poveljnika Henigmana je in njegova obveščevalka. Po njegovih navodilih se je družila s skojevkami in partizani, da je laže prišla do podatkov, ki zanimajo sovražnika. Nocoj jo bomo aretirali in odpeljali na zaslišanje."
Cirila Škrbe je bila hčerka lectarja iz Žužemberka, stara 18 let. Po aretaciji je še deset mesecev preživela med partizani, ker pač partizani niso imeli zaporov. Januarja 1945. leta pa je v Žimaricah pri Sodražici skušala pobegniti in je bila na begu ubita. Mesec dni po njeni smrti so domobranci v Žužemberku umorili deset skojevk. Ljudje pravijo, da iz maščevanja zaradi njene smrti. Je bilo res tako?
Pred vojno je bilo v Žužemberku 570 prebivalcev. Vas je bila občinsko središče, v katerem je bilo 11 gostiln, 5 trgovin, sodišče, davkarija in žandarmarija, toda nobene tovarne. Ob Krki je bilo več mlinov in usnjarskih delavnic. Med vojno so v vasi kot okolici divjali hudi boji. Danes stoji na Cviblju nad Žužemberku spomenik, na katerem je vklesanih nad 1200 imen padlih borcev in žrtev fašizma.
Pomen Žužemberka so cenili tudi belogardisti, ki so v njem že oktobra 1942.leta ustanovili močno postojanko. Po kapitulaciji Italije je bila vas osvobojena do 26. oktobra 1943. leta, ko so jo zasedli Nemci. Po ofenzivi so Nemci odšli in nato so Žužemberk do januarja 1945. leta 22-krat bombardirali. Bombe so porušile veliko hiš. Domobranci so nenadoma vpadali v to središče Suhe krajine, a so partizanske enote uspešno in žilavo odbijale napade in vračale udarce. Po hudih bojih se je Nemcem in domobrancem 19.januarja 1945. leta spet posrečilo obnoviti postojanki, ki sta se obdržali do 5. maja. Med to štirimesečno domobransko vladavino je Žužemberk preživljal najhujši teror v svoji zgodovini.
V treh februarskih dneh so pobili celoten skojevski aktiv, ki je dve leti uspešno deloval na področju Žužemberka. Sčasoma so vsi skojevci, ki jih je vodil inženir Jože Legan, odšli v partizane; na terenu so ostala samo dekleta. Od pomladi 1944. leta je skojevce vodila 21-letna partizanka Marija Čampelj, hčerka železničarja iz Malega Slatnika pri Novem mestu. V boju z domobranci je 3. avgusta 1944. leta padla na desnem bregu Krke v Žužemberku. Po njeni smrti je skojevke vodila Verica Pirc.
Od 19. do 22. februarja 1945. leta so bile umorjene skojevke Verica Pirc, Tilka Rojc, Elka Jerič, Marica Črnogoj, Cilka Škufca, Anica Zalašček in tri sestre Ljubica, Melita in Sonja Hotko, Mimico Drenšek in njeno mamo so ubili že januarja.
Takšne morije so bile v skladu z navodili domobranskega štaba in zato ne drži na splošno uveljavljeno mnenje v Žužemberku, da so jih pobili iz maščevanja zaradi izdajalke Cirile Škrbe.
Po ustanovitvi domobranske postojanke so domobranci začeli "trebiti" teren podobno kot Franc Frakelj na Barju. Prepričani, da se ideja OF lahko uniči samo z umorom človeka, ki je nosilec ideje, so domobranci začeli izvajati množične pokole. Svoj morilski obraz so skrili za krinko črne roke. O zločinih so molčali. V Žužemberk so prišli tako žejni krvi, da so že 13. februarja na Rebru ubili 66-letno kmetico Terezijo Verce iz Žužembrka. Njen mož Franc jo je šel drugi dan iskat v gozd. Menil je, da se je nekam skrila pred domobranci, ki so se vedno znašali nad partizanskimi družinami. Njun sin Dare je 1942. leta padel kot partizan na Bučki, zato sta se starša bala domobrancev. Mož se je že približaal mrtvi ženi, ko so iz zasede planili domobranci in ga ubili.
Mesec dni po ustanovitvi domobranske postojanke - to je bilo 19. februarja 1945. leta - so se razdelili v več tolp, vdirali v stanovanja in vlačili žrtve ven na sneg. Nekaj ur so jih zasliševali in mučili, ob enih ponoči pa so osem vaščanov odvlekli na Šuštarjev sadni vrt, last Antona Zupančiča, na katerem so bili skopani strelski jarki. Vse so pobili z noži, koli, lopatami in krampi. Niti en strel ni počil. Po strahovitem mučenju so žrtve zmetali na kup v jarek ter zagrebli. Te noči so bili ubiti:
Kelšin Stane, frizer, oče dveh hčerk in sinov, star 61 let;
Jerše Drago,, gostilničar, zapustil je sina, star 40 let;
Rojc Tilka, stara 16 let;
Rojc Matilda, stara 40 let, Tilkina mama;
Dular Frančiška, Tilkina stara mama, 67 let;
Šercelj Anica, 38-letna učiteljica iz Zafare pri Žužemberku;
Pirc Verica, stara 19 let, hči trgovca iz Žužemberka;
Škufca Cilka, 26-letno kmečko dekle iz Malega Liplja, sestra šestih bratov partizanov; od katerih so štirje padli.
Naslednjega jutra so svojci spraševali domobrance, če lahko zapornikom pošljejo hrano in perilo. Ne ni mogoče, smo jih že poslali na prevzgojno delo v razna taborišča. Sicer pa smo šele začeli čistiti teren od rdeče kužne bolezni, so grozili in se res spet že v dopoldanskih urah zazkropili po vasi in nadaljevali z lovom na ljudi, ki so bili zaznamovani kot sodelavci OF.
V Murnovem mlinu je živelo več družin, ki so imele od letalskih napadov razrušene domove. V tem mlinu je našla zatočišče tudi Zalaščkova družina. V njihovo domačo hišo, ki je bila brez strehe, so se vselili domobranci Meničaninovega bataljona. Zalaščkovi so morali popravljati svoj porušeni dom za domobrance, k delu pa so prisilili tudi druge vaščane. Da so se tako znašali nad Zalaščkovo družino, je bil razlog v tem, ker je bil oče Franc terenski aktivist, njegov 16-letni sin Franc partizan, hčerka Anica pa skojevka. Slednjo in Mihaelo Jerič so zaprli že jeseni 1944. leta in odpeljali v novomeške zapore, od koder pa sta zbežali nazaj v Žužemberk.
19. februarja 1945. leta so ob devetih dopoldne aretirali mamo Ano Zalašček in jo zaprli v Blažičevo hišo, kmalu nato so aretirali še njeno hčerko Anico in jo zaprli v Motezovo hišo. Očetu Zalaščku so naložili 300 udarcev "za Turjak, za Grčarice, in Jelenov žleb". Tako so ga pretepli, da je po vojni za posledicami umrl. Mamo Ano so izpustili, hčerko Anico pa so naslednjo noč ubili.
Hotkova družina se je pred domobranskim nasiljem umaknila k sorodnikom v Zagradec. Njihov 20-letni sin Dušan je kot vosovec padel oktobra 1943. leta na Dobrovi pri Dobrniču. Čeprav je bil Hotkov Dušan že 16 mesecev v grobu, so domobranci sklenili pobiti vso Hotkovo družino hkrati. Živ je ostal le sin Slavko, ker se je v Zagradcu pravočasno umaknil aretaciji.
Karolina Lasnik se je 1944. leta s 6-letnim sinom Jurčkom umaknila pred gestapovci iz Trbovelj v Žužemberk. Živela sta na nekem posestvu v Stavči vasi. Karolinin mož je bil v partizanih. To je belogardističnim morilcem zadostovalo, da so jo sklenili umoriti. Ko so ju po aretaciji peljali mimo nekega skednja, je bil v njem skrit Škindrov oče. Le-ta je skozi špranjo opazoval, kako so Karolino tepli, sin pa je kričal: "Pustite mamico na miru, pustite mojo mamico živeti." Otrokovo kričanje je domobrance raztogotilo. Najprej so ubili Jurčka, nato pa še njegovo mamo. Oba so pred smrtjo grozno mučili. Po vojni, ko so odkrili njun grtob, so videli, da je mati ležala na sinu.
Pri Žužemberku je kraj, ki mu ljudje pravijo Na moriščih. Ime izvira iz srednjega veka, ker so na tistem kraju graščaki morili neposlušne podložnike. Štiri ure po smrti Karoline in Jurčka Lasnik so na ta kraj pripeljali sedem žrtev in jih zverinsko pobili. 21. februarja 1945. leta so bili Na moriščih pobiti:
Hotko Alojz, star 61 let, trgovec iz Žužemberka,
Hotko Amalija, stara 52, let,
Hotko Ljubica, stara 20 let,
Hotko Sonja, stara 20 let,
Hotko Melita, stara 17. let,
Zalašček Anica, kmečko dekle, staro 15 let,
Debeljak Ljubica, stara 24 let.
Morilcem še ni bilo dovolj krvi.
Samo nekaj ur pozneje so na Šuštarjevem vrtu, kjer so pred dobrim dnem že ubili deset Žužemberčanov, ubili še mladi skojevki, in sicer 16-letno Elko Jerič, hčerko mesarja iz Žužemberka, in Marico Črnagoj, 16-letno kmečko dekle iz Gradenca.
Bližal se je konec vojne, domobranci Cofovega bataljona pa so stopnjevali teror. Pri Berjakovem kozolcu v Stranski vasi pri Žužemberku so bili 4. aprila 1945. leta umorjeni v bližini cerkve sv. Roka:
Pirc Franjo, trgovec, star 51 let. Z ženo Ljudmilo sta imela štiri sinove in hčerko Vero. Sin Franc, študent prava, je padel 20. oktobra 1943. leta, kot borec IX. brigade pri Treh farah, hčerko Verico pa so kot mlado skojevko umorili februarja na Šuštarjevem vrtu;
Pehani Albin, 42-letni gostilničar iz Žužemberka;
Rus Anton, 43-letni usnjarski delavec iz Žužemberka, in njegov brat,
Rus Franc, 35-letni usnjarski delavec;
Smrke Marija, 35-letna žena gostilničarja iz Žužemberka, mati dveh sinov, 13-letnega Jožeta in 8-letnega Marjana. Bila je noseča.
Naslednjo noč so na Joškovem vrtu ubili 30-letno Marijo Avbelj in njeno mamo 53-letno Frančiško Henigmann, ki je bila po rodu iz Leobna.
Za množične umore aktivistov OF in sorodniki žrtev sploh niso vedeli. Vse zločine so morilci napravili skrivaj, Ljudem pa so govorili, da so aretirance poslali na delo v Nemčijo. Prišla je svoboda, od svojcev pa ni bilo glasu. Sčasoma so le spoznali, da so jih verjetno pobili. Zla slutnja je visela nad Žužemberkom in ljudje so začeli iskati grobove. Za zločin so vedele nekatere domobranske družine, a so o tem molčale.
Maja, ko je sonce že do dobra ogrelo zemljo, je začelo iz Šuštarjevega vrta strahovito smrdeti. Psi so brskali po zasutih strelskih jarkih. Smrad in nenavadno vedenje psov sta pritegnila pozornost ljudi, ki so na ta način odkrili množični grob. Pri odkopu so prisostvovali člani komisije za ugotavljanje vojnih zločinov in zločincev, so odkrili, da so bile vse žrtve pobite brez strela, bodisi s topim predmetom ali nožem.
Pogreb žrtev iz tega skupniskega groba je bil junija 1945.leta.
Po tem strahovitem odkritju so ljudje še bolj vstrajno iskali še druge grobove. Prve dni junija so odkrili grob Na moriščih.
Domobranec Anton Zajc je pred koncem vojne zaprosil neko žensko, naj njegovi mami pove, da ne sme orati zelnika Na moriščih. Temu naročilu ženska ni posvetila nobene pozornosti vse do odkritja prvega grobišča, potem pa je zasumila, da je morda tudi na Zajčevem zelniku kdo pokopan. Ko so prišli svojci žetev na Zajčevo njivo, jih je Zajčevka surovo nagnala, "da ne smejo brskati po njenem zelniku. Bila je zelo nesramna. Ženska je potihnila šele potem, ko so tam odkrili grob sedmih žrtev; med njimi je bila 5-članska Hotkova družina."
Na Rupnikovem procesu je kot priča nastopila tudi Anica Zalašček, mati umorjene Anice, ki je o teh grobiščih povedala naslednje:
"Videla sem, kakšne so bile videti žrtve. Moja hčerka je bila zaklana v vrat in v srce. Najbolj je bila razbita najmlajša Hotkova hči, ker je najbrž grozno vpila, ko je gledala, kako ji morijo očeta, mamo in sestri. Hotkov oče je imel veliko ran in strjeno kri na prsih. Na dnu jame je bilo toliko krvave mlakuže, da bi jo lahko s kozarcem zajela. Verica Pirc je imela samo še en zob v ustih. Marija Smrke je imela odrezane prsi, Albin Pehani pa spolovilo in oba uhlja ..."
V Žužemberku sta morila Mečanin in Cof poveljnika domobranskih udarnih bataljonov iz stiške bojne skupine. Stotnik Dušan Mečanin je 9. decembra 1944. leta padel v boju s patizani, toda ime bataljona je ostalo do konca vojne. Po smrti ga je general Rosener povišal v čin majorja. V Meničaninovem so bili zloglasni oficirji Drago Bano, Cerkvenik in Harbič.
Iz Cofove bojne skupine so ustanovili domobranske postojanke, v Velikem Gabru, Medvedjeku, v Kalu pri Ambrusu in Žužemberku.
Kako zavestno so domobranci morili mlada dekleta, žene in starčke, razvidno iz članka, ki ga je objavoil Slovenski dom 24. marca 1945. leta. Pisec opisuje boje med domobranci in partizani okoli Žužemberka, zaključuje pa takole:
"Domobranci pa so prisegli, da tolovajev ne bodo več puščali na oddih (v internacijo, opomba J.V.), temveč, da jih bodo sami polagali k počitku", kakor to zahteva pravica zaradi razdejanega Žužemberka in zaradi vse krvaveče domovine."
Kako so "polagali ljudi k počitku", nam je dobro znano.
Domobranci so 5. maja 1945. leta za vedno zapustili Žužemberk. V naglici so vrgli arhiv v peč, ga zažgali in odšli proti Ljubljani. Po njihovem odhodu je neka ženska zaprla vrata peči in je zato v njej ugasnil ogenj.Precej papirjev je že pogorelo, nekaj pa jih je le ostalo. Med drugim tudi spisek še 56 Žužemberčanov in prebivalcev bljižne okolice, ki so jih nameravali v naslednjih dneh prav tako skrivaj pobiti. Le njihov nagli umik je preprečil nove zločine. Za njimi je ostalo šest tajnih grobišč, v katerih je bilo pokopanih 30 žrtev. Ostale so matere brez mož in otrok, otroci brez staršev. S seboj v tujino so odnesli veliko prekletstvo, ki ga čas ne bo zlepa izbrisal. In ga tudi ne sme.