PETICIJA PROTI POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA DOMOBRANCEM V GRAH

Vsi vemo kaj te neumnosti so. To so razne parole in celo mantre, ki se neprestano ponavljajo z željo, da oblatijo domobransko gibanje. Da oblatijo tisti delež slovencev, ki s svetovno vojno ne bi imeli nič, ako ne bi iz gozdov vanje dihnila groza. Ta delež slovencev so bili vsi tisti kmetje, meščani in duhovniki, ki si ob začetku vojne niso želeli drugega kakor čim mirnejši razplet dogodkov ob okupaciji.
Ko berem blog popolnega nevedneža imenovanega "Udarni", mi gre spričo njegove nevednosti sprva na smeh, potem pa se mi zazdi, da bi bil primernejši jok. On govori o Sv. Urhu. O cerkvi v kateri naj bi domobranci "klali" ljudi. Kako defektne so te njegove besede se zavemo šele, ko pomislimo na širno Slovenijo, na vsa partizanska mučenja, ki so bila sistematična. Mučenja, umori, ali pa metanja živih v brezna so bila sistem osvobodilne fronte, sistem partizanov, sistem komunistične partije, sistem osvoboditeljev. Ravno v nedeljo je bila spominska sveta maša pri Krimski jami, gre za brezno, ki leži v gozdovih nad Borovnico. V tisto brezno niso padali vaški stražarji, domobranci ali četniki. V tisto brezno so padale ženske, starci in interniranci, ki so se z vlakom vračali iz italijanskih taborišč in so od možnosti, ki so jih ponudili partizani, izbrali tisto, ki pravi, da bi šli radi domov. Skoraj vsak gozd, predvsem po kraškem svetu notranjske, koder so pogosta brezna in jame, je prepoln morišč partizanske osvobodilne fronte. Ta morišča pa niso bila napolnjena po vojni pač pa med vojno, ko so partizani po vaseh odbirali ženske, starčke in duhovnike ter jih pred smrtjo mučili do onemoglosti. Črne bukve izpričujejo nebroj takšnih dogodkov. Da niti ne omenjam spominskih maš, koder ljudje povedo svoje zgodbe. Koliko ljudi je bilo odpeljanih iz te družine neznanokam, koliko iz one. Kako so umrli, ali so bili mučeni ali le ubiti. Ali se sploh kaj ve od njih potem, ko so jih prišli partizani iskat, je morda le moreča praznina ali pa se je morda kak bivši partizan v letih po vojni hvalil v kakšni gostilni, kaj in kako so to oni počeli.
Potem pa mi ta neokusnež "Udarni" govori o Sv. Urhu. O Sv. Urhu imamo več knjig "osvobiteljskih" pisateljev, ki pa druga drugo izključujejo. Edina resnica je ta, da je bilo na sv. Urh iz zaporov odpeljano nekaj zapornikov, ki so bili spoznani za krive in so bili tam streljani (strelski vod, podobna zadeva kot je doletela generala Rupnika.)
Druga resnica je, da se je formirala črna roka. Domnevno sta jo ustanovila dva prebegla partizana, ki sta se želela maščevati partizanom (predvsem terencem) v njej pa so bili predvsem četniki. Tako poznamo tudi primer nekega četnika (ime lahko posredujem) ki je ujetnika mučil na podoben način kot so to počeli partizani.
Tu se moram zopet ustaviti, ker verjamem, da bodo nekateri želeli nasprotovati dejstvom o sistematičnih mučenjih, ki so jih prakticirale partizanske tolpe. Vendar pa ta mučenja in to revolucionarno divjanje priznavajo celo sami partizani in "partizanski" zgodovinarji, ki pa ta divjanja označujejo s pojmom VOJVODSTVA. Šlo naj bi za samovoljo komandantov partizanskih tolp. Ker pa je bil ta teror tako pogost in se je začel tako hitro po okupaciji vidimo, da je šlo za sistem, ki je posnemal divjanje španskih revolucionarnih tolp in je šlo za čisto boljševiško revolucijo v takšni obliki, da ji ni bil kos noben drug narod jugoslavije.
Zakaj "Udarni" pozabi v svojem blogu omeniti poboje ranjencev s Turjaka? Zakaj pozabi omeniti poboje okrog Šentojošta? Zakaj pozabi omeniti Krimsko jamo? Zakaj pozabi omeniti divjanja Krvavega Ahaca? Zakaj pozabi omeniti nebroj medvojnih umorov in mučenj? Zakaj pozabi omeniti umore nosečnic, mater z majhnimi otroki? Zakaj pozabi omeniti umore celih družin?
Zato ker nič ne ve! Ker je smešen s svojimi bedastimi blogi, ki se sklicujejo na knjige Podbevškovih gospa pa Adamičev.
Ti ljudje, ki so leto dni trpeli pod nenadzorovanim terorjem partizanskih tolp, so se končno uprli. To je bil kmečki upor, kmečka vstaja. Kot vsi vemo, mednarodno vojaško pravo zahteva v času okupacije, da okupator poskrbi za red in mir (vsi se še spomnimo ameriškega napada na Irak, ko so ob začetku tega napada domačini začeli ropati muzeje mezopotamske kulture in je bila potem okupatorska vojska t.j. ameriška vojska zadolžena za vzpostavo reda in miru.) Vendar pa kljub tej določbi mednarodnega prava, se italijanska vojska ni kaj dosti zmenila za red in mir v deželi. Ljudje, predvsem kmetstvo, so bili prepuščeni na milost in nemilost partizanskim tolpam. Zato je prišlo do že prej omenjene kmečke vstaje. Ker orožje ne rase na drevju, so jezni zaradi italijanske nesposobnosti, zahtevali pri Italijanih orožje, da se sami branijo. Tako so nastale prve neformalne vaške straže, ki pa so bile popolnoma statične enote, omejene na naselja in izključno defenzivne.
Včasih se vprašam, kaj bi bilo šele potem, če bi Italijani zavrnili zahteve kmetov, da se oborožijo in zastražijo vasi. Kaj bi bilo, če bi Italijani vztrajali v svoji nesposobnosti. Kaj bi bilo, čebi Italijani stopili na partizansko stran že leta 1941 in ne šele 1943, ko so z roko v roki s partizani tolkli po vaških stražah v Turjaku. In po četnikih v Grčaricah. Ja, partizani so bili izdajalci in kolaboranti. Saj so sodelovali z Italijani že vse od Dolenjskih toplic, ko so dobivali italijansko pomoč, njihova kolaboracija pa se je najbolje manifestirala prav v napadu na Turjak.
Ko so nekoč vprašali enega preživelega s Turjaka, kako, da so se tako slabo branili napram partizanom in Italijanom je ta odvrnil: "Mi nismo bili vojska, mi smo bili kmečka vstaja."
O vsem tem bi lahko pisal in pisal dolgo časa. A upam, da sem nespamentnežu vsaj malo pojasnil celotno zadevo in bo drugič malo premisli, predno bo pisal o Urhu in blatil Vaške stražarje, ki so bili povsem spontana reakcija teroriziranega podeželja. DA, bili so reakcija. Nič drugega kot reakcija. In beseda REAKCIJA, s katero so jih obkladali predvsem partizani, pove o njih vse.