Nocemo sezigalnice

Kot strela iz jasnega je januarja 2013 udarila vest, ki jo je objavilo društvo Ekologi brez meja (EBM), češ da nameravajo v tem delu mesta, konkretneje, v neposredni bližini Toplarne TE-TOL, ob Zaloški cesti, v Ljubljani, zgraditi sežigalnico odpadkov oz. samostojno termično obdelavo komunalnih odpadkov, beri: sežigalnico smeti in plastike in to dobesedno sredi najgosteje poseljenega naselja Nove Fužine, ki je z 20 000 prebivalci najbolj urbano področje v Sloveniji.
Sežigalnica bo komercialna, kar pomeni, da za njo izključno stojijo samo interesi kapitala in lastnika. Ali na kratko povedano, prioriteta je zaslužek in pridobivanje novcev, zdravje ljudi pa je tu drugotnega pomena.
Ljubljanske mestne oblasti o gradnji sežigalnice niso zasnovale nikakršne obveščevalne akcije, ker vedo, da tovrstni objekti takoj povzročijo odpor javnosti. Gre za podobno strategijo, kot pri bloku 6 TE Šoštanj, ko zaradi vloženih sredstev, izgradnje ni več možno ustaviti.
Glede na zgoraj omenjeno dejstvo, da bo sežigalnica komercialna, je jasno ko beli dan, da boljši ko so filtri, dražji so. Normalno, da bo v interesu tistih, ki sežigajo, torej lastnikov, da so filtri čim cenejši, posledično s tem seveda slabši, dobiček pa zato večji. Če se bo torej kje varčevalo, se bo pri filtrih, saj ti predstavljajo 70 % obratovalnih stroškov sežigalnice.
Šlo bo do tiste meje, ki jo zakon še dovoljuje, a še predobro vemo, kako prilagodljivi so na tem področju in gredo vedno čez mejo. V Ljubljani je bilo lani že 30 preseganj dnevnih mejnih vrednosti delcev PM10 v ozračju, po zakonodaji pa jih sme biti v enem letu največ 35.
Sežigalnice onesnažujejo naglo in nenadoma, kot tudi na dolgi rok. Hudo se moti, kdor misli, da je to zelena tehnologija, ker namreč to ni. Gre tudi za manipulacijo Evropske unije, ki je sežigalnice, ki proizvajajo električno energijo, uvrstila med obnovljive vire energije, vendar s kurjenjem plastike tu nimamo opravka s prav nikakršno obnovljivostjo virov, celo nasprotno, s sežigom dokončno uničimo in uplinimo dragocene surovine: papir, plastiko, les, tekstil in drugo, kar bi lahko ponovno uporabili z recikliranjem.
Brez zagotovljene količine odpadkov za obdobje več desetletij je tako investicijo težko upravičiti. Sežigalnica potrebuje vedno nove smeti, kar le še vzpodbuja k ustvarjanju čim več smeti, s tem pa bi se prekomerno povečal promet težkih tovornjakov, ki bi dovažali nove odpadke, kar bi še bolj onesnaževalo okolje. Samo Švedska naj bi na leto uvozila 800 000 ton smeti, da bi zadostila kapacitetam sežigalnice.
Del odpadkov se pri sežiganju uplini, pri tem nastajajo hlapi težkih kovin (kadmij, svinec, živo srebro), soli, ftalatov, PCB, benzena, anorganskih spojin fluora, dioksina, itd. Samo v vednost: v Toplarni Celje, kjer stoji prva sežigalnica v Sloveniji, je bilo leta 2012 v zrak izpuščeno 72 kg organskih in 183 anorganskih snovi, 686 kg ogljikovega monoksida, 16404 kg dušikovega oksida, 72 kg žveplovega dioksida in 388 kg prašnih delcev PM10. Pri tem je treba poudariti, da zakonodaja ne predpisuje meritev za prašne delce manjše od 2,5 mikrometra, čeprav so ravno ti najnevarnejši za občutljive pljučne mešičke saj povzročajo neozdravljive pljučne bolezni in jih je od tam nemogoče odstraniti. Skupaj je torej šlo v zrak in v pljuča krepkih 18 ton svinjarije.
Tu so še dioksini, ki so kancerogeni in negativno vplivajo na delovanje hormonov.
Za ljubljansko sežigalnico je predviden sežig neverjetnih 180 000 ton smeti na leto. Si sploh lahko predstavljate kvaliteto zraka po taki količini sežganih odpadkov? Poleg vseh, več kot 50 tisoč vozil, ki dan za dnevom prihajajo v neprevetreno ljubljansko kotlino, krematorija, Termoelektrarne in Toplarne Ljubljana (TE-TOL), itd.
Vam je v bližnjem času umrla kakšna od dragih oseb? Se kdaj vprašate, ali ni nemara za njeno smrt kriv pohlepni lastnik, ki gleda samo na dobiček? Po trenutnih podatkih že sedaj v Ljubljani umre ca. 150 ljudi na leto zaradi onesnaženega zraka, v Sloveniji pa je na leto 1700 prezgodnjih smrti zaradi posledic bolezni, ki jh povzročajo drobni delci PM10.
Vprašanje je ali nam evropski sežigalniški lobi ne želi prodati tehnologije, ki je že zastarela in se je želi znebiti. V Sloveniji že sedaj recikliramo 34 % komunalnih odpadkov in smo glede tega na tretjem mestu v Evropski uniji.

Glede na vse povedano je razumljivo, da smo proti sežigalnici in se bomo kot civilna iniciativa proti njej borili.

Statistični podatki v tem komentarju so zajeti iz članka »Sežigalnica odpadkov v središču Ljubljane?«, avtorice Katje Utroša, objavljenega v 4.št. študentskega glasila Tribuna, aprila 2013, celoten članek pa je tam tudi možno prebrati.