Javno pismo ob odprtju Cukrarne

Javno pismo ob odprtju Cukrarne

Od cukra do revščine

Odprtje Cukrarne, prostora za reprezentacijo umetnosti in kulture v Ljubljani, sproža številne pomisleke in na odprto rano, ki jo vse bolj širi kapitalistično usmerjena mestna oblast, ne nasuva sladkorja, temveč soli. Ljubljana, ki je bila od nekdaj mesto žive kulture, se spreminja v izpraznjeno mesto elitizma in potrošništva. Razprodaja občinske zemlje, pomanjkanje dostopnih stanovanj, krčenje javnega in skupnostnega prostora, gentrifikacija, katere pokazatelji so med drugim pozidava zelenic, gradnja luksuznih stanovanj in prestižnih hramov umetnosti - to je realnost slovenske prestolnice. Kulturna politika MOL temu zvesto sledi.

Cukrarna naj bi bila prostor za reprezentacijo umetnosti. Vprašanje pa je, katere umetnosti? MOL namreč vzporedno s prenovo Cukrarne sistematično ukinja vse pogoje, v katerih lahko umetnost sploh nastaja. Avtohtona, samonikla, partikularna umetnost in kultura potrebujeta neodvisne prostore brez programskih zahtev, razpisov, kuriranja, usmerjanja od zgoraj. Potrebuje prostore, kjer se lahko formira skupnost in kjer lahko zrastejo ideje. Takšni prostori so (bili) Rog, K4, Kapelica, in vse te prostore je MOL za časa županovanja Jankovića sistematično ukinila oziroma še naprej deluje v tej smeri (načrtovano je krčenje Metelkove, občina se mačehovsko obnaša do Radia Študent, itd.). Zato se je v zadnjem desetletju Ljubljana začela spreminjati v cukrarno.

Iz programa Cukrarne je jasno, da gre za reprezentativno razstavno galerijo, namenjeno umetninam in umetnikom velikih dimenzij. Očitna je ambicija posnemati svetovno znane razstavne prostore, kot je Turbine Hall v Tate Modern. A razkorak med ambicijami in realnimi produkcijskimi pogoji v Ljubljani ne bi mogel biti večji. Medtem ko se umetniki komaj prebijajo skozi krizo, MOL plačuje palačo umetnosti. Ne glede na zagotavljanja piarovcev MOL-a, kako bo nova galerija izboljšala položaj ustvarjalcev, to iz programa in načina upravljanja ni razvidno. Tudi v tej luči je jasna upravljalska logika MOL: najprej beton, nato vsebina. Gradbene investicije, ne pa potrebe in predlogi ljudi, so tiste, ki narekujejo urbanistično politiko in njene prioretete, kljub temu, da se je o tovrstni “kulturni strategiji” negativno opredelila tudi komisija za izbor EPK. Da bi bila zavrnitev s strani komisije EPK trenutek streznitve za Oddelek za kulturo MOL, ni vidno.

Otvoritev tovrstnega prostora se dogaja prav v času vse večje revščine med ustvarjalci in ustvarjalkami v umetniškem sektorju, ki postaja pandemična. Nedavna raziskava kreativnega centra Poligon in Centra za kreativnost nazorno razkrije stanje v kulturi med epidemijo: več kot polovica od 1517 vprašanih kulturnih delavcev razmišlja, da bi zamenjala panogo, približno polovica jih za preživetje že zdaj opravlja druga dela. Ekonomska situacija ustvarjalcev se je bistveno poslabšala, saj kar šest od desetih delavcev nima ali nima v celoti zagotovljenega dela, prepad med neodvisnimi in institucionalnimi akterji pa se je še poglobil. Vzrok propadanja kulturnega sektorja pa ni le pandemija, ki bi jo MOL lahko pomagal premostiti svojim ustvarjalkam in ustvarjalcem, kot je to denimo naredilo mesto Berlin. K opustitvi ustvarjalnih poklicev v prestolnici v največji meri sili ravno pomanjkanje produkcijskih prostorov in dražji pogoji bivanja. Z deložacijo Tobačne in Roga v režiji MOL je stotine ustvarjalcev izgubilo produkcijske in razstavne prostore. Dejstvo, da se je lansko leto za dvanajst prostorov v stavbi poleg Kina Šiška prijavilo 68 organizacij, je simptom prostorske in ekonomske podhranjenosti kulturnega sektorja v Ljubljani.

Perspektiva, ki ločuje staro neugledno Cukrarno od sodobne elitne palače, je več kot očitno razredna. Če bi želeli na kulturnem oddelku MOL dejansko vzdrževati zgodovinsko kontinuiteto mogočne stavbe, bi ta morala ponuditi socialna stanovanja ter brezplačne ali vsaj cenovno dostopne produkcijske prostore za kulturo in umetnost. Namesto tega pa se ohranja kontinuiteta mestne kulturne politike, ki temelji na infrastrukturnih investicijah, prek katerih se brez težav obrača denar, ustvarjalkam in ustvarjalcem pa se namenjena drobtinice.

Edina dobra primerjava današnje prenovljene Cukrarne in hiralnice, v kateri so umrli največji predstavniki slovenske moderne, je zato ta: tudi nova cukrarna je hiralnica kulture. Gradnja tovrstnega reprezentančnega objekta, ki bo v prvi vrsti namenjen tujim ustvarjalcem in obiskovalcem, v času vsesplošne pavperizacije domačih kulturnih ustvarjalcev, je potemkinovsko zakrivanje realnega socialno-ekonomskega stanja v kulturnem sektorju.

S prvo razstavo z naslovom Čudovitost spomina, ki “se bo preizpraševala o spominu, minevanju časa, kolektivnem spominu, o tem, kaj ohranjamo,...”, MOL podaja zgodbo, da je revščina romantičen spomin preteklosti. A od revščine tisočih brezimnih, ki jim je Cukrarna nudila zatočišče, je ostalo le nekaj pesmi Ketteja in Murna, ne pa zavedanje, da je oblast pred dobrimi sto leti sistemsko pavperizirala množice ljudi, jim odrekala osnovno dostojanstvo in pogoje za življenje ter participacijo v družbi. Na enak način to danes počne MOL na čelu z Oddelkom za kulturo, ki apropriira staro revščino, da ustvarja novo.

Ob otvoritvi Cukrarne zato zahtevamo, da MOL javno objavi seznam vseh prodanih nepremičnin od 22. oktobra 2006 do 18. 9. 2021 in seznam vseh prostih nepremičnin v lasti MOL in njenih javnih zavodov. Zahtevamo, da proste nepremičnine v najkrajšem možnem času ponudi na razpisu, kamor se lahko prijavijo tako neprofitne javne osebe kot tudi neformalne skupine prebivalk in prebivalcev Ljubljane.

Obenem pozivamo mestno oblast, da začne izvrševati želje in programe kulturnih delavcev ter da preneha s centraliziranjem in programiranjem kulturnega sektorja. Kolektivi, zbrani okoli Roga, Ilirije, Plečnikovega stadiona, Akademskega kolegija, Križank in drugih prostorov, so na demokratičen in odprt način pripravili programe nadaljnje rabe, ki ne potrebujejo občinskih intervencij.

 Nazadnje zahtevamo, da MOL radikalno spremeni kulturno politiko, ki je v 15 letih osiromašila mesto, ter prepusti odločanje o skupnostnem občankam in občanom. V kolikor vodstvo Oddelka za kulturo tega ni sposobno, naj odstopi svoje funkcije manj pohlepnim funkcionarjem!

Spomin ne zastara!

Za LOM - Ljubljana Odprto Mesto: 

Miha Blažič
Petja Grafenauer
Marko Juvan
Jernej Kastelic
Alen Ožbolt
Arne Vehovar
Anže Zadel

Prvopodpisani (po abecedi):

Janko Belin
Jan Gamberger
Tadej Glažar
Andraž Jež
Sarah Lunaček
Eva Matjaž (Poligon)
Gaja Mežnarić Osole
Rajko Muršič
Stanislav Papež
Žiga Pilih
Luka Piškorič (Poligon)
Anja Planišček
Živa sila
Karmen Stariha
Aleš Vodopivec

 


Marko Juvan, za LOM - Ljubljana - odprto mesto    Stopite v stik z avtorjem peticije

Podpišite peticijo

By signing, I authorize Marko Juvan, za LOM - Ljubljana - odprto mesto to hand over the information I provide on this form to those who have power on this issue.


ALI

Prejeli boste elektronsko sporočilo s povezavo za potrjevanje podpisa peticije. Da bi zagotovili prejemanje naših elektronskih sporočil, dodajte info@peticija.online v svoj imenik ali seznam varnih pošiljateljev.

Upoštevajte, da svojega podpisa ne morete potrditi z odgovorom na to sporočilo.




Plačilo oglaševanja

To peticijo bomo oglaševali 3000 osebam.

Izvedite več ...