Zahtevamo skrajšanje osnovnošolskih učnih načrtov
Stopite v stik z avtorjem peticije
Posredovanih 1.361 podpisov
2025-04-25 11:04:25Pozdravljeni,
danes je na MVI in ZRSŠ odšel dopis, ki ga bom kopirala spodaj, dodala pa sem mu tudi vse vaše komentarje, ki ste jih zapisali ob podpisu peticije, in vaše zgodbe, ki ste mi jih poslali preko e-pošte.
Vsakomur posebej se zahvaljujem za njegov doprinos in upajmo, da nam bo kolesje sprememb uspelo obrniti v pravo smer 🍀🐞.
Želim vam, da bi med počitnicami lahko čim bolj pozabili na šolo.
Ostajamo na vezi 🤗🤗.
Renata
---
Renata Rihter
Ulica Matije Blejca 8
1241 Kamnik
Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje
Zavod Republike Slovenije za šolstvo
Zadeva: Peticija Zahtevamo skrajšanje osnovnošolskih učnih načrtov
22. marca 2025 sem spisala peticijo Zahtevamo skrajšanje osnovnošolskih učnih načrtov: https://www.peticija.online/zahtevamo_skrajanje_osnovnoolskih_unih_nartov?utm_source=web_share.
Dan pred tem je še ena mamica več z mano podelila zgodbo o tem, kako s hčero ne zmoreta osnovnošolskih obveznosti in kako se boji, kako bosta zmogli v višjih razredih. To je bila pika na -i, da sem spisala spodnje besedilo in ga objavila v spletni peticiji:
»Kako je možno, da povprečen otrok ne zmore šolskih obveznosti brez podpore drugih, staršev ali inštruktorjev ? So naši starši mignili s prstom v naših osnovnošolskih časih, ker MI SAMI NISMO ZMOGLI? Niso! Torej nekaj ne štima z današnjim sistemom!! Pošljite mi starši, prosim, svoje zgodbe, ki jih ob popoldnevih in vikendih bijete, da vaši otroci dohajajo šolske obveznosti na ... Zgodbe o tem, v kakšnem stresu ste zaradi tega in kako časovno ne morete vseh obveznosti stlačiti v en dan. Zgodbe o tem, kako se naši otroci na pol bolni vračajo v šolske klopi, da ne bi zamudili preveč snovi, ali da bi odpisali test. Zgodbe o tem, kako otroke bolita trebuh ali glava, ker je preveč vsega na kupu. Zgodbe o tem, kako ste zaradi preobilice vsega tesnobni vi, starši! Jaz bom zapisala našo zgodbo. Zgodbo enostarševske družine. En starš za dva otroka. In PODPIŠITE peticijo, da starši zahtevamo SKRAJŠANJE UČNIH NAČRTOV, da se ven pomeče ves nepotreben balast, ostane pa v njem UPORABNO ZNANJE in UTRJEVANJE! Toliko utrjevanja, da VSAJ MINIMALNE STANDARDE ZNANJA (torej znanje za dvojko) VSAK OTROK USVOJI V ŠOLI, za višje ocene pa ga nadgrajuje doma!!! Midve z Nejčo seveda tudi med počitnicami delava za šolo in to ni ok!! Kot bi mi, odrasli, med dopustom morali delati za službo . TUDI OTROK IMA PRAVICO DO ODKLOPA!!! V stiskah so otroci in v stiskah smo starši: https://vizita.si/.../slovenija-prebudimo-se-dusevne.... Ne bodimo več tiho, potrebne so korenite spremembe šolskega sistema!! In sem nikakor ne sodi daljšanje učnih načrtov : https://www.delo.si/.../pocitnice-so-za-branje-predlogov.... Podelite zapis, če razmišljate enako. Bom vse naše zgodbe posredovala odločevalcem. Ker je resnično čas, da zaščitimo lastne otroke in rečemo odločen STOP! Da rečemo stop glasno in javno!
Peticijo je v času od 22. marca do 24. aprila 2025 podpisalo 1.361 staršev, njihovi podpisi so vidni v na začetku dopisa kopirani povezavi do peticije. Prosim, preberite komentarje staršev, ki jih prilagam tudi v posebnem dokumentu, dodala pa sem tudi zgodbe, ki mi jih nekaj staršev poslalo preko e-pošte. Zgodbe, ki kličejo na pomoč!
8. aprila 2025 sem peticijo poslana tudi na spodnje e-naslove:
...
pediatrinji obeh mojih hčera in prijateljici, ki že leta prostovoljno vodi društvo Makadam: https://www.facebook.com/p/Dru%C5%A1tvo-Makadam-Kamnik-100082822834231/, v katerem pomaga otrokom z raznovrstnimi primanjkljaji.
Zaprosila sem jih, da zapišejo, kakšen je njihov pogled na opisano problematiko. Žal sem prejela le odgovor prijateljice, ki ga prilagam. Ostali se na zapis niso niti odzvali, edino Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije je zapisala takole, kopiram: »Hvala za vašo pobudo. Žal zaradi kompleksnosti tematike, obsega vseh kurikularnih dokumentov in pomanjkanja časa ne bomo imeli možnosti opraviti razmisleka in strokovne presoje, na kateri bi lahko relevantno mnenje posredovali.«
Poleg velikega števila podpisov in komentarjev, iz katerih kar kričijo stiske staršev in njihovih osnovnošolskih otrok, o pomembnosti zmanjšanja obsega učne snovi in njenega podajanja na drugačen način govorijo tudi naslednji argumenti:
Od covidnega obdobja naprej so šle stvari v povezavi s šolo samo še navzdol. Starši namreč opažamo, da je najhujših zadnjih pet let. Delo, ki so ga učitelji v času zaprtja šol preložili na starše, je večinoma kar ostalo na plečih staršev.
Ker so učni načrti preobsežni, je pridobljeno znanje instantno in neutrjeno. Hiteti skozi učno snov, ki se je zaradi pomanjkanja časa ne utrdi dovolj, se začne že v prvem razredu. Včasih otroci pridejo iz šole, kot da sploh ne bi bili tam, tako mlajši kot tudi starejši.
Zaradi precej bolj stresnega načina življenja kot je bilo le-to včasih, ima večina otrok zmanjšano pozornost, čemur se bo potrebno prej kot slej prilagoditi.
To lahko naredimo tako, če parafraziram, da »zategnemo ročno zavoro v šolah« in z manj snovi dosežemo več utrjenega znanja. Učno snov oklestimo in jo prilagodimo sodobnemu, stresnemu načinu življenja, ko so starši zaradi službe odsotni od doma do 16. ali celo 17. ure, veliko njih pa opravlja tudi izmensko delo.
Nesprejemljivo je namreč, da povprečni otroci razredne stopnje za nek zmeren uspeh garajo doma s starši, predmetni pa z inštruktorji, celo dvema ali tremi, da uspešno usvojijo snov angleščine, matematike in slovenščine.
Vse to kar kliče po strukturiranem pristopu, ne samo za učence na spodnji meji, ki praviloma imajo odločbe o usmeritvi otrok s posebnimi potrebami, ampak tudi za povprečne učence.
Žal se veliko otrok, samo zato, ker ne dobijo ustrezne podpore in pomoči v šoli in doma, ker nimajo nikogar, ki bi se učil z njimi, ker mame samohranilke opravljajo tudi po tri službe hkrati, usmeri na zavode za otroke s posebnimi potrebami. Na takšnih šolah je samo še peščica otrok z motnjo v duševnem razvoju ali invalidnih otrok, večina otrok tam ima le ADHD ali čustvene stiske ali pa so tujci, s katerimi starši ne morejo nuditi pomoči zaradi svojega neznanja slovenščine. Zaradi nazadnje omenjene populacije (romski in albanski otroci) na takšnih šolah postajajo bolj vzgojni zavod kot osnovna šola za otroke s posebnimi potrebami.
Otrok, ki ne zmore, se upre! In tu se začne vzgojna problematika. Otroci, ki zaradi preobilice snovi in prehitrega tempa ne uspejo slediti pouku, ga začnejo motiti, zaradi nereda pri pouku pa večina ostalih otrok ne sliši razlage oz. ji težje sledi in postanejo le nemi opazovalci upora in konfliktov. In tako pridemo do velike večine učencev, ki doživlja stisko in pridobiva manj znanja. Zato seveda tudi vsa podpora akciji Odpikajmo nasilje!
Učitelji naj snov otrokom razlagajo na čim enostavnejši način, način, ki jim bo za pomnjenje vzel najmanj časa. Če navedem en sam primer: če so naše generacije lahko seštevale/odštevale tako, da smo podpisovali številko pod številko, in se naučile dobro računati, se bodo tudi te generacije lahko, in ne potrebujejo računanja na dolgi način. Starši poročajo, da je računanje na dolgi račun 6-, 7- in 8-letnim otrokom zelo težko razložiti in jim ni najbolj razumljiv. S tem načinom računanja imajo z težave skorajda vsi otroci, saj se v dolgi verigi izgubijo.
Otroci so si različni; prav je, da se jim predstavijo različni načini ustvarjanja znanja, dopustimo pa jim možnost, da se sami odločijo za tistega, ki jim je najbližji, njim najbolj razumljiv.
Pri poučevanju naj učitelji čim bolj vključujejo tudi znanja in izkušnje, ki jih otroci pridobijo v vsakdanjem življenju, sploh za kinestetike je to zelo pomembno.
Ena izmed rešitev bi morda lahko bila, da bi vsaka osnovna šola imela en razred z okoli 15 otroki (paralelko) za otroke z odločbami o usmeritvi, v katerem bi poučevali specialni pedagogi. Toliko otrok je navadno v generaciji, ki potrebujejo indiviualiziran pouk, pouk, prilagojen posamezniku. Ti otroci delajo s počasnejšim tempom, potrebujejo več ponazoritev, didaktičnih pripomočkov in bolj izkustveno učenje. V tako majhnih skupinah otrok se to da. Tako bi se izognili tudi vsem stereotipom, kako se vse v razredu vrti samo okoli otrok s posebnimi potrebami in kako je vse prilagojeno le njim. Takšen sistem že sedaj delno uporabljajo na nekaterih šolah, kjer se pri določenih urah matematike, angleščine in slovenščine otroci iz treh razredov nekega letnika razdelijo v več skupin.
Zna pa biti ta rešitev res tudi dvorezen meč, saj bi v današnji družbeni klimi »razred s posebnimi potrebami« namesto integracije bil, po vsej verjetnosti, šikaniran s strani ostalih. Žalostno, ampak resnično.
Večino zgoraj omenjenega potrjuje tudi zapis prijateljice, ki ga je zaradi izkušenj, ki jih ima z delom z otroki, ki zaradi raznovrstnih razlogov potrebujejo dodatno pomoč, lahko podala iz prve roke. Ker je vse skupaj tako lepo zapisala, zapis kar v celoti kopiram:
»V društvu skušamo pomagati vsem otrokom. Ker sem kot študentka delala na šoli s prilagojenim programom, sem bila priča temu, da so bili (vsaj pred leti) tam v večini otroci iz socialno prikrajšanih, slabše ali slabo funkcionalnih družinskih okolij. Zato sem mnenja, da bi vsak otrok moral imeti možnost, da si pridobi potrebno bodisi učno, bodisi drugačno (psihosocialno) pomoč, ne glede na (socialni) status. Nekateri otroci, s katerimi se učimo in delamo, niso iz socialno ogroženih družin. Potrebujejo pa (dodatno) pomoč, podano na njim primeren način. Večina jih je iz neslovensko govorečih družin, osnova za dobro razumevanje učne snovi pa je zagotovo razumevanje in poznavanje praktične uporabe slovenskega jezika. Tem težavam se večkrat pridružijo tudi druge. V šolah, kot opažam, je manj in manj sprejemanja "takšnih-drugačnih" otrok, kar jih še bolj potiska v položaj, kjer se ne počutijo varne, zato se združujejo v skupine, kjer se počutijo varne, sprejete. Pa smo v začaranem krogu. Primanjkuje učiteljev s pedagoškim erosom. Učiteljev, ki znajo predajati znanje in prave, človeške vrednote otrokom in mladini. Nekaj je tisto, kar je v kurikulumu in podano učečim, drugo je samo vedenje, vzor mladim. Ker to odrasli odraščajočim pač smo. In vemo, v kolikšni meri po nas povzemajo besede, in kaj naredi naše vedenje, naše delo. Otrok, ki bo na zastavljeno vprašanje za oceno vzorno zdrdral, kako spoštujemo sošolca, ga sprejemamo v njegovi morebitni drugačnosti in mu pomagamo, ko je to mogoče, bo v odmoru taistemu zalučal peresnico v stranišče in se posmehoval zadani stiski, morebitnim "pomanjkljivostim". Sicer ...pa se vzgoja začne v družini. Manj časa, pritiski ... helikopterski starši, ki pomanjkanje časa, ki bi ga lahko preživeli z otrokom, kompenzirajo na trenutno žal bolj kot ne sprejete načine. Nekaj so osnovna etična načela, drugo vrednote. In vrednote trenutnega sveta naše civilizacije žal niso tudi človeku prijazne. Zato tudi pri nas učečim se otrokom poudarjam, da etika, tudi kot predmet, mora ostati "inu obstati".«
Mnenja o opisani problematiki hčerina pediatrinja, kot že zapisano, žal ni podala. Zato dodajam jaz, da je Nejča cel mesec pred koncem 1. ocenjevalnega obdobja bolehala in kljub temu hodila v šolo, da je odpisala teste, ker bi se ji drugače enostavno nabralo preveč vsega na kupu in ne bi zmogla.
Češka je primer države, ki ji je uspelo skrajšati učne načrte. Iz učnih načrtov so izločili veliko snovi, ki se je bilo potrebno učiti na pamet in uvedli veliko praktičnih predmetov. Sprememba bo uveljavljena s 1. septembrom letos. Uvedeni bodo tudi inšpekcijski nadzori nad šolami in učitelji, s katerimi bodo preverjali, če so le-ti spremenili svoje učne priprave. Ta sprememba za otroke predstavlja ogromen premik v pozitivno smer. Razpravo lahko poslušate na naslednji povezavi: POSNETEK RAZPRAVE. Kurikulum za 21. stoletje, vendar posnetek potrebuje prevod v slovenščino.
Glede na količino dela, ki ga moramo vlagati v učenje z otroki starši otrok z odločbami kljub strokovni pomoči, ki jo le-ti dobijo v šoli, bi bilo primerno razmislili tudi o dodatnem dnevu dopusta za vsaj enega izmed staršev takšnih otrok. Sicer bi bila to le kapljica v morje v primerjavi z vloženim časom in energijo, ampak bi bilo pa vsaj neko priznanje, da se javnost zaveda, da nam je težko.
Zato, spoštovani odločevalci, da povzamem svoj zapis:
prosim, premislite o naši pobudi in osnovnošolske učne načrte skrajšate, da bo ostalo učiteljem več časa na voljo za utrjevanje znanja in bodo učenci v šoli usvojili minimalne standarde znanja.
Starši si želimo, da bi otroci v šoli pridobili znanja, ki jih bodo v življenju potrebovali. Zagotovo je v sedanjih učnih načrtih VSAJ 10 % snovi, ki bi jo z nemalo škode lahko črtali.
Mi smo starši otrok, naša naloga je skrbeti zanje in jih vzgajati, poučevati jih pa je naloga njihovih učiteljev.
In kdo bi bolje vedel od nas, staršev, koliko časa moramo popoldan nameniti pomoči otrokom, da zmorejo šolske obveznosti.
Otrok bi moral pozitivno oceno pridobiti brez pomoči staršev ali inštruktorjev!
Vsi mi imamo pravico do odklopa, tako otroci kot tudi starši! Počitnice niso čas za učenje, pač pa čas za odklop! Tudi mi, odrasli, med dopustom ne razmišljamo o službi.
Bom končala s svojo zgodbo. Sem Nejčina in Lenčina mama. Če bi imela samo Lenčo, bi verjetno velikokrat tudi komentirala v stilu "Joj, res ne razumem, kako vam šola vzame toliko časa". Ker pa sem tudi Nejčina mama, vem, da tovrstne stiske niso namišljene. In vsakdo z vsaj kančkom empatije se lahko postavi v kožo številnih »Nejčinih mamic«.
Renata Rihter, avtorica peticije
Kamnik, 25. april 2025
Renata Rihter