UGOVOR slovenskih zdravnikov Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

18. julija 2025 je bil sprejet Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Zakon je bil predlagan in sprejet kljub temu, da so bili v široki predhodni javni razpravi v letih od 2023 do 2025 predstavljeni številni tehtni ugovori namenu, da se v odnosu naše družbe do življenja in smrti zakonsko uvaja radikalno spremembo, ki bistveno presega obstoječe pravne, etične in medicinske okvire.
Podpisani slovenski zdravniki ugovarjamo takemu ZPPKŽ in podpiramo odklonilno stališče Koordinacije zdravniških organizacij (Zdravniška zbornica Slovenije, Slovensko zdravniško društvo, Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides, Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov) in Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko do predlaganega in sprejetega zakona.
Poudarki ugovora so :
- z Ustavo Republike Slovenije varovana nedotakljivost človeškega življenja zapoveduje državi, da ne posredno niti neposredno ne sme posegati po življenju.
- vprašanja institucionalno urejene pomoči pri evtanaziji ali asistiranem samomoru zato ni mogoče urejati zgolj z zakonom, potrebna bi bila sprememba Ustave Republike Slovenije.
- pomoč pri samousmrtitvi, prav tako kot izvajanje evtanazije, ni skladna z zdravniškim poslanstvom. Taka zahteva predstavlja prelom etičnih standardov, ki zdravnika zavezujejo k spoštovanju življenja v vseh njegovih fazah. V večini držav in v zdravniških kodeksih, tudi v Sloveniji, sta dejanje namernega končanja življenja in pomoč pri tem jasno zavrnjeni kot neetični.
- prava pot, ki zagotavlja dostojanstvo in sočutno podporo bolnikom v zadnji fazi življenja, je kakovostna paliativna oskrba. Slovenija potrebuje okrepitev paliativne medicine in ne zakonodaje, ki normalizira institucionalizirano prekinitev življenja kot »samousmrtitev« ali evtanazijo.
- Subjektivna relativnost trpljenja, na kateri je utemeljen ZPPKŽ, v kombinaciji z demografskimi, socialnimi in ekonomskimi dejavniki prinaša nevarnost pritiska na najranljivejše skupine, predvsem starejše, osamljene, dolgotrajno bolne in socialno odrinjene posameznike. Taka nevarnost se je v veliki meri že izkazala kot stvarnost v državah, ki so zakonodajno potrdile t. i. pravico do evtanazije in asistiranega samomora.
Podpisani zdravniki sporočamo, da pritrjujemo zgoraj navedenim ugotovitvam. Zaradi zvestobe Hipokratovi prisegi in ugovora vesti ne bomo sodelovali pri uresničevanju Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Avguštin Mencinger, dr.med. in Janez Zaletel, dr. med. Stopite v stik z avtorjem peticije