Leta 1855 so še vse svete maše na Dunaju potekale v slovenskem jeziku. Potem pa se je dogajalo. Germanizacija.
"Leta 1838 je imel Slomšek na binkoštni ponedeljek v Blatnem gradu na Koroškem znano pomenljivo pridigo s skatero je dramil Slovence in jih vnemal v ljubezni do jazika in naroda. »Ves svet je velik tempelj Božji, od sončnega izhoda do zapada se njemu čast in hvala poje in vsaka stvar poveličuje Vsemogočnega. Mala ptičica, slavuj, v zelenem grmu ponoči milo žvrgoli; velika postojna na planinah, ki visoko pod nebom leta in se po hribih in dolinah s svojim mogočnim krohotom glasi; mali pastirček, ki na paši svojo stranščico piska, kakor tudi grozovitni lev v puščavi; mili glas zvonov in orgel sladko petje v hiši božji, pa tudi strahovit grom, pred katerim se zemlja trese in nebo maje; najlepše pa človek, kateremu je stvarnik jezik dal, da bi mu z jezikom pel čast in slavo.
Lepo je slišati glasne zvonove peti, še lepše orgle žvrgoleti, najlepši pa je, človeški glas s katerim poje in žvrgoli, žaluje in se veseli, beseda, katero mu je vsemogočni stvarnik dal, je naimentnejši in največji dar. Brez besede ali govora bi bila zemlja žalostna puščava, in vsaka človeška druščina bi bila le iho, dolgočasno zbirališče mutastih divjakov. Med vsemi jeziki mora Slovencem naš materin jezik najljubši biti. Bratje in sestre moje! Slovenec bom Slovencem nove besede iz ljubezni materine govoril v slovenskem jeziku. Vselej so Slovenci besedo božjo radi poslušali, dazupam, da tudi vi. Med apostolskimi možmi na Koroškem je bil sveti Modest, prvi škof gosposvetski, kateri v tej imenitni cerkvi počiva. Slovenci, ki so tistokrat po vsem Koroškem, Štajerskem, Krajnsjkem, Ogrskem, Češkem in Moravskem živeli, so imeli tri imentine kneze: Rastislava, Svetopolka in Koclja, ki so kakor dobri očetje Slovencem kot svojim otrokom skrbeli za krščansko poučenje.
Dva brata, modra in učena moža – sv. Ciril in Metod, ki sta v slovnske deže prišla, sta Slovence Boga prav spoznati, pa tudi pisati in brati učila in sta tako bila slovencev naimenitnešau učenika in apostola, in Slovenci so se veselili, ki so toliko božje reči v svojem jeziku slišali. Oh veliko se najde Slovencev, ki se svojega materinega jezika celo sramujejo in ne pomišljajo, da je pregrešno, se svojega jezika sramovati, ga zatajiti in celo pozabiti.
NAŠ JEZIK JE BRAT TISTEGA GRŠKEGA JEZIKA, V KATEREM SO APOSTOLI IN EVANGELISTI SPISALI SVETO PISMO; ŽE VEČ TISOČ LET POŠTENI LJUDJE SLOVENSKO MARNAJO. SLOVENSKI JEZIK JE BRAT LATINSKEGA JEZIKA, V KATEREM SE SPLOH SVETA MAŠA SLUŽI, IN ŽE PRED TISOČ LETI SO NAŠI STARI OČETJE SVETO PISMO V SLOVENSKEM JEZIKU IN PO SLOVENSKO V HIŠI BOŽJI PREPEVALI BOGU SLAVO. KDOR SE TEDAJ TAKO STREGA, IMENTINEGA JEZIKA SRAMUJE, JE PODOBEN ČLOVEKU, KI LEPO POŠTENO OBLAČILO RAZ SEBE IZTRGA, KI MU GA JE DAL DOBRI OČE, SE OBLEČE PO TUJE IN MISLI, DA BO LEPŠI.
Naš imeniten jezik slovenski se ne marnja samo po Koroškem; ni ga jezika na svetu, ki bi ga tako po širokem govorili, kakor jezik slovenski. Pojdi za jugom do morja, našel boš na Hrvaškem, Dalmatinskem ljudi, ki slovenje govorijo, kakor ti. Prehodi ogrsko, češko, poljsko in moravsko deželo, povsod boš našel svojo slovensko žlahto. Slovenski jezik le tisti malo obrajta , ki sveta ne pozna in ne ve, kakšni ljudje živijo po svetu. Podoben je tak nevednemu otroku, kateri tudi misli, da je celovško jezero največje morje na svetu in da je onkraj Ljubekja že konec Sveta. Kdor svoj materin jezik zavrže ter ga pozabi in zapusti, je zmedenemu pijancu podoben, ki zlato v prah potepta in ne ve, koliko škodo si dela. Slovenski starši, ki slovenski znajo, pa svojih otrok slovenskega jezika ne učijo, so nehvaležni hišniki, ki svojim otrokom drago domačo reč, slovenski jezik, zapravijo, ki so jim ga njihovi dedje izročili.
Podobni so taki očetje in matere slabim gospodarjem, ki svoje očetno gospodarstvo prodajajo, drugo pohištvo kupijo, poslednjič pa večji del beraško palico najdejo. Kar je oče dobrega od svojih staršev prejel, mora svojemu sinu zapustiti in, kar se je mati od svoje matere naučila hvalevrednega, bo tudi zapustila svoji hčeri. Materin jezik je najdražja dota, ki smo jo zadobili od svojih starih: skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent, ki nam ga je Gospod nebes in zemlje izročil, da bi ga uporabljali zato, da bi storili veliko dobrega. Kdor svoj materin slovenski jezik pozabi, maloprisno svoj talent zakoplje; Bog bo enkrat terjal in vsi zaničevalci svojega poštenega jezika bodo v zunanjo temo vrženi. O, ljubi in pošteni slovenski jezik, s katerim sem prvi svojo ljubeznivo mamo in dobrega ateja klical, s katerim so me moja mati učili Boga spoznati, v katerem sem prvokrat svega stvarnika častil - tebe hočem, kakor najdražji spomin svojih rajnih staršev, hvaležno spoštovati in ohraniti; v slovenskem jeziku svoje ljube brate in sestre, Slovence, najrajši učiti; želim, kakor hvaležen sin svje ljube matere, da, kakor je moja prva beseda slovenja bila, naj tudi moja poslednja beseda slovenja bo. Tudi vsak pošten Slovenec ravno to želi, mislim, da želite ravno to tudi vi.
Usmiljeni Bog, vsemogočni stvarnik je dal človeštvu dušo in telo. Telo potrebuje poštenega oblačila, duša pa zgovornega jezika; kar je za telo oblačilo, to je duhu jezik in beseda. Vi skrbite svoje telo lepo obleči; ali bodete pozabili preskrbeti svoji duši pošteno govorjenje? Veliko staršev med vami novo šego ima, svoje otroke le po novi šegi učiti in na svoj stari slovenji marenj celo pozabiti. Oh, to je hudo delo in velika izguba! Ravno v tem jeziku, v katerem so vas vaši ljubi starši že brati in lepo govoriti naučili, ste dolžni tudi vi svoje otroke učiti; ako ne, tako niste naučili, ste dolžni tudi vi svoje otroke učiti; ako ne, tako niste vredni biti dobri sinovi in hčere svojih poštenih staršev!
Zakaj hudobec je, ki svojih staršev ne spoštuje; tudi oni vas kdaj po vstajenju za svoje mlajše ne bodo hoteli spoznati. Govorjenje, ki ste ga od svijih prednikov prejeli, ste dolžni svojim otrokom, kakor žlahte lastnino zapustiti. Otroci, ki se ne naučijo slovenski govoriti od svojih staršev, izgubiijo veliko premoženje, ki se več povrniti ne da. Kolikor jezikov kdor govoriti zna, toliko ljudi velja. Kako nemarno bi bilo, da bi vi starši svoj materin jezik svojih otrok ne učili, kakor so naučili vaši očetje in matere vas. Slovenci, ki svoj jezik malopridno zatajijo, so podobni neumnemu kmetu, ki svojo kmetiško suknjo sleče in začne gosposko nositi, da potem ni ne gospod, ne kmet. Rojen Slovenec, ki svoj narod zataji, je podoben pigreti jedi, ki nobenemu zdrava ni; tak človek svojega rodu žlahtne lastnosti pozabil in se slabostim privadi, in je, kakor preoblečen vran, od vseh zaničevan.
NE BODI VAS TEDAJ SRAM, DA STE SLOVENCI, TO NAJ BO VAŠA ČAST!
Prizadevajmo si, vsak po svojem stanu, pošteno in prav po krščansko živeti, kakor so naši predniki, stari Slovenci, živeli. Slovenci so bili od nekdaj dobrega, usmiljenega srca; radi so potrebnim pomagali in sosedom dobro storili. Slovenci so bili od nekdaj pridni delavci, ki so polje marljivo obdelovali in živino lepo redili. Krivico komu storiti, jih je bilo strah.
Pokažimo tudi mi, da smo POŠTENIH OČETOV, POŠTENI SINOVI! LLJUBITE SVOJ ROD, SPOŠTUJTE SVOJ JEZIK! ZA ČAST SVOJEGA JEZIKAVSAK POŠTENI MOŽ BOLJ SKRBI, KAKOR POŠTENI ŽENIN ZA ČAST IN POŠTENJE SVOJE NEVESTE.«
www.gibanje-ops.com