VABILO K AKTIVACIJI DRŽAVLJANOV V SKUPNO DOBRO - zavežite se k Ustanovni listini Narodnega sveta za človekove pravice v Sloveniji

Majniška deklaracija iz leta 1989 je za oblast očtino postala ničvreden kos papirja. V Sloveniji se ob vseh deklaracijah, konvencijah, paktih in drugih listinah mednarodnega prava človekovih pravic OZN, EKČP in EU, ki zavezujejo Republiko Slovenijo v upravnih in sodnih zadevah še vedno in vse bolj usklajeno kršijo človekove pravice.

Ustanovni člani Narodnega sveta za človekove pravice smo enotni v prepričanju, da je ideal svobodnega človeškega bitja mogoče doseči le, če so njegove državljanske, politične, ekonomske, socialne, kulturne pravice in svoboščine dosledno udejanjene. Zato podpisniki te listine sporočamo ljudstvu Slovenije, da zahtevamo od zakonodajne, sodne in izvršne oblasti, da dosledno, ne samo formalno, ampak tudi v praksi na vseh nivojih uresničuje pravno in socialno državo v skladu z določili mednarodnega prava človekovih pravic.

 

V spoznanju, da se v Sloveniji tudi s strani uradnih inštitucij prikrito kršijo človekove pravice in v spoznanju skozi zgodovinska dejstva, da človekove pravice niso samoumevne, da jih je zato treba vedno in povsod uveljavljati in da pozabljanje in prezir človekovih pravic vedno pelje v konflikt, vojno in uničenje, da so v preteklem stopletju Slovenijo prizadele kar dve veliki vojni, ki sta jo pahnili v uničevanje obče civilizacijskih vrednot in v tako barbarsko zanikanje človekovega dostojanstva, da je to žaljivo za vsako človekovo vest je zato sveta naloga države in vseh njenih članov, da se za človekove pravice in temeljne svoboščine borijo, da se kršitelje razkriva in dosledno učinkovito sankcionira s pravno mednarodno ustavno dopustnimi mehanizmi.

Ustavnovni člani smo na podlagi lastnih slabih izkušenj z oblastjo spoznali, da ne samo, da ta niti ne zagotavlja zakonitega, pravičnega in poštenega postopka, ampak ne zagotavlja niti materialno pravne gotovosti tudi zaradi nepreglednosti prava in celo, da sodniki, tožilci, pravobranilci in drugi predstavniki v pravosodju velikodušno ščitijo kriminal belih ovratnikov množično na račun kršitve naravnih in ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato smo odločeni, da v okviru Sveta za človekove pravice dosežemo cilje, da bo zakonodajna oblast nepregledno pravo naredila pregledno za vse in vsakogar in še predvsem za pravosodne organe in da bodo ti po tako preglednem pravu vsakomur v naprej zagotavljali pravno gotovost in za kršitve tega prava tudi dejansko nosili neposredno materialno odgovornost. Za dosego tega cilja pa je potrebna prava reforma pravosodja in ukinitev 134. člena Ustave RS, saj je ta v neskladju že z njenim 1., 2., 8., 14. členom, saj 134. lčen, ki pravosodnim funkcionarjem zagotavlja politično imuniteto pred civilno in kazensko odgovornostjo, tako kot tudi 129. člen po ustavno pravnih razlagalnih argumentih parlamentarne države ne more biti ustavna človekova pravica. Posledično pa so stranke sodišč tako tudi žrtve sodniških viktimizatorjev s svojim protiustavnim interesom po neenaki uporabi zakona za vse, kar dokazujeta omenjena člena. Na tak način si oblast zagotovi popolno imuniteto zoper uporabo istih pravil za vse člane družbe enako. Ker se izključuje tako iz družbe, se razvijejo osebe s prilagodljivo naravo sadističnih manipulatorjev s človeškim trpljenjem, kar je popolnoma nedopustno.

 

Člani sveta za človekove pravice smo prepričani, da je spoštovanje univerzalnih načel človeškega bitja; da torej ne storiš drugim tistega, kar ne želiš, da bi drugi storili tebi, vedno in povsod ustavno legitimno, saj to lahko nadomešča na tisoče predpisov. Zato je prvi pogoj za učinkovito uresničevanje ničelne tolerance do kršitev človekovih pravic in svoboščin prav to, da je posameznik ali skupina, ki zahteva določene pravice, da je dejansko osveščen, da ji te pravice pripadajo po naravnem in ustavnem pravu in da si nobena oblast nima pravice prilastiti absolutni monopol nad resnico in pravico, da samovoljno odloča in brez prizivno razsoja o vseh vprašanjih človeškega življenja, ter diktitra mišljenje in obnašanje množic.

 

Oblast za to, da obdrži pravico vladati pod krinko parlamentarne države s svojo ideologijo vulgarnega kapitalizma mora obvladovati medije, da sistematično zavajajo in omamljajo množice in strežejo njihovim primitivnim nagonom, da vzdržujejo čim nižjo duhovno in kulturno raven, da tako lahko spodbujajo brezbreižno, egoistično uživaštvo privilegirane kaste, ki si je protipravno prilastila dobršen del narodnega premoženja in na razne način gojijo in pospešujejo ter nagrajujejo ponižno hlabčevsko prilagodljivost, ki pa je vedno bila nepogrešljiv zavetnik vsakega totalitarizma in največji nasprotnik družbene osveščenosti.

 

Vzemimo na primer človekovo pravico do svobodnega mišljenja in izražanja, kot jo opredeljuje 19. člen Splošne deklaracije človekovih pravic: “Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja in izražanja, vševši pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja in pravico, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimi koli sredstvi in ne glede na meje”. Primer Šiško je tako eklatanten primer kršitve te pravice, saj je nadlegovan s strani državi zaradi svojega mišljenja in zaradi širjenje svojih idej.

Če torej to mednarodno zajamčeno pravico daje dolžnost nacionalnim oblastem, pa tega ni mogoče razumeti, da nacionalna oblast daje to pravico le tistim, ki nekritično sprejemajo in širijo le njeno ideologijo, drugim pa jo celo po sodni poti odreka z izgovorom, da ne izpolnjujejo dolžnosti pripadati uradni ideologiji, potem je jasno, da ta domnevna dolžnost, iz katere dela pogoj za podeljevanje pravice ni nobena moralna dolžnost in torej ne more biti med tistimi, ki jih pravice iz navedeneg prava res vključujejo. Človeku namreč pravice pripadajo po njegovih naravnih pravicah in njegovem človekovem dostojanstvu.